Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke je bil tožnik zavarovan po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena in si sama plačuje prispevek. Ker prispevek ni bil plačan, je tožena stranka tožniku utemeljeno naložila plačilo zapadlih zneskov prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
določitev preživnine – odmera preživnine – preživninske potrebe otroka – strošek rojstnodnevnih zabav – standard staršev – preživninske zmožnosti staršev
Sodišče je med priznanimi stroški upoštevalo tudi strošek za dečkove počitnice, vendar v taki višini, kot pred razpadom zakonske skupnosti. Standard, ki ga je imel deček glede preživljanja počitnic, je s tako odmero ohranjen. Pri določanju preživnine ne predstavlja nikakršnega kriterija primerjava med tem, koliko v regiji, kjer deček živi, porabijo za preživljanje počitnic ostale družine.
Ob ugotovitvi, da se otrok rojstnodnevnih zabav z darili udeležuje, strošek pa starša zmoreta, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je priznalo.
pogoji za izdajo začasne odredbe – začasna odredba kot izjemno sredstvo
Toženec s sklicevanjem na nepoznavanje dodatnega CSD poročila, ki naj bi bilo zanj „ugodnejše“ od dogovora, ki ga je začasno sklenil, ne more uspeti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja.
trditveno in dokazno breme - pravila o dokaznem bremenu - prosta dokazna ocena - obrazloženost dokazne ocene - prodajna pogodba
Trditveno breme v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je na tožniku. Glede na to, da kot temelj zahtevka tožnik navaja pogodbeni odnos, ki ima (očitno) naravo prodajne pogodbe, je v osnovi dolžan zatrjevati (in dokazati) tako sklenitev pogodbe (ponudbo in sprejem ponudbe oz. naročilo blaga) kot tudi dejstvo, da je sam svojo (prodajalčevo) obveznost izpolnil kot dogovorjeno. Še zlasti je to dolžan storiti, če nasprotna stranka zanika obstoj obligacijskega razmerja. V primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov kakšnega od zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V takem primeru gre t.i. spoznavna kriza sodišča v škodo stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme glede določenega dejstva.
O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti taka, da izčrpno in poglobljeno, z umno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Predvsem pa se je potrebno opredeliti do dokazov, ki so si nasprotujoči, v katerem delu so si nasprotujoči in pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter zakaj.
Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene invalidske pokojnine že od 11. 11. 1996 oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do invalidske pokojnine.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
višina izgubljene koristi - metoda ovrednotenja izgubljene koristi
Pri ugotavljanju hipotetične koristi, ki bi jo pridobil upravičenec iz denacionalizacije, je treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne za dokazovanje načina uporabe zemljišča.
URS člen 2. OZ člen 352, 353, 353/1. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ-2 člen 199a, 193, 193/2.
povrnitev škode iz naslova izplačanih dajatev ZPIZ - sprememba zakonodaje - načelo pravne države - načelo zaupanja v pravo - prilagajanje prava družbenim spremembam - prepoved retroaktivne veljave - zastaranje s kaznivim dejanjem povzročene odškodninske terjatve
Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
ZUTD člen 60, 60/1, 60/1-6, 63.. ZDR člen 114, 201.. ZPIZ-1 člen 36.
brezposelnost - denarno nadomestilo
Ob upoštevanju, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, da je bil tožnik starejši od 55 let varovana kategorija po 114. členu ZDR in ni uveljavil sodnega varstva ali arbitražne odločitve v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in minimalnih pogojev za upokojitev ne bi izpolnil do 14. 1. 2015, ko bi se izteklo obdobje 25-ih mesecev, temveč šele 15. 11. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
ukinitev stikov – pravica do stikov – otrokova korist – otrokova dolgoročna korist – izvedenec
Sodišče prve stopnje ni imelo dovolj podlage za sklep, da prav vsakršni stiki, npr. tudi občasni, omejeni in pod nadzorom ali pa na drugačen način, kot preko osebnih srečanj, otroku niso v korist, pač pa nasprotno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016787
ZKP-UPB8 člen 371, 371/1-11, 371/2.. KZ-1-UPB2 člen 228, 228/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv opis - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Ni pomemben predlagani dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke, da je družba P. d.o.o. imela dovolj sredstev na razpolago za plačilo spornih terjatev obeh oškodovancev. Če bi bilo to res, bi namreč obtoženca to lahko izkazala z izpolnitvijo svoje obveznosti do obeh oškodovancev, predvsem pa njunega dejanja ne omaja bilančni prikaz stanja.
Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se v konkretnem opisu dejanskega stanja mešajo znaki dveh izvršitvenih oblik in sicer „ali preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali bodo mogle biti izpolnjene“. Pritožbeno sodišče v opisu dejanskega stanja kaznivega dejanja ne vidi nobenega nasprotja, ki bi zahtevalo poseg v izrečeno sodbo.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086775
ZPP člen 30, 30/2, 70.
najemno razmerje – ugotovitev najemnega razmerja – spor iz najemnega razmerja – pristojnost okrajnega sodišča – stvarna in krajevna pristojnost – predlog za izločitev sodnika
Za sojenje v sporih iz najemnega razmerja so pristojna okrajna sodišča.
ZIZ člen 197, 208. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 54, 54/3, 54/5.
poplačilo – sklep o poplačilu – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – prednostna terjatev – stanovanjski objekt – odmera davka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – nedovoljena pritožbena novota
Izpodbijani sklepi ne vsebujejo razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev, da predmetne nepremičnine ne pomenijo stanovanjskih objektov, ki bi bili del socialne politike. Kaj se šteje kot stanovanje ali drug objekt, ki je del socialne politike, je predpisano v tretjem odstavku 54. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, razlogov za neuporabo te določbe pa sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih ni navedlo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za poplačilo prednostne terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov. Vlogi, v kateri je priglašena prednostna terjatev, je priložen seznam izvršilnih naslovov, v katerem je označena navedena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot izvršilni naslov, z datumom izvršljivosti 19. 3. 2016 in 19. 4. 2016, ne pa tudi, za katero od prodanih nepremičnin v tem postopku je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
Tožnikov zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro je utemeljeno zavrnjen, saj pri tožniku ne gre za telesno okvaro, kot jo določa veljavni Seznam telesnih okvar.