Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.
Predlog se zavrne.
Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče.
Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.
Uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 je izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Ne zadostuje torej ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po nespornih ugotovitvah Upravnega sodišča po predmetnem prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče, po katerem upravičenec z odločbo o pravici do koriščenja sredstev iz naslova ukrepov LEADER za vodenje lokalne akcijske skupine (LAS) ni pridobil nobene materialne pravice.
Ustava sicer dopušča odpravo oziroma spremembo pravnomočnih odločb, če primere in postopek za odločanje o takšnih posegih določa zakon (158. člen), a je v povezavi z določbo 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in 2. člena Ustave tudi določbo 158. člena treba razlagati tako, da so posegi v pravnomočne odločbe praviloma dopustni le, ko zakon tak poseg predvidi še pred izdajo pravnomočne odločbe. Zakon, ki poseg v pravnomočno odločbo predvidi naknadno, sam po sebi sicer še ne učinkuje za nazaj, zato za njegovo ustavnost Ustava RS ne določa tako strogih pogojev, kot jih v 155. členu določa za retroaktivne zakone. Ker pa bi taka ureditev imela učinke, podobne retroaktivnim (poseg v pridobljene pravice), je prav tako dopustna le izjemoma in le ob posebej upravičenih razlogih.
Določba drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu, kot je bila uveljavljena z novelo ZKme-1A (Uradni list RS, št. 57/2012), se ne uporablja za odločbe, ki so postale pravnomočne pred dnevom njene uveljavitve, to je pred 28. 7. 2012. Ker se obravnavano izredno pravno sredstvo uporablja že za dokončne odločbe, pa se omenjeno stališče razteza tudi nanje, torej, da se izredno pravno sredstvo ne uporablja za odločbe, ki so postale dokončne pred 28. 7. 2012.