Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo.
Če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo.
Delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, je za celotno to obdobje upravičen do višjega plačila za delo, tudi za čas, ko dela ni opravljal iz upravičenih razlogov.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Delavec je zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti z dela, saj prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.
ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen.
Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.
Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov.
Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila.
Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.
V kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu ZZavar-1 v SP posebej predvideti.
Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).
12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.
Zapisnik pripravljalnega naroka je javna listina v smislu 224. člena ZPP, šteje pa se, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje. Te domneve tožnik v pritožbenem postopku ni izpodbil, zato pritožbeno sodišče vsebino zapisnika pripravljalnega naroka šteje za resnično. To pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe, da je bil umik tožbe dejansko poravnalna ponudba pod pogojem, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.
Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.
Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.