Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice.
Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.
Predpogodba še ni prodajna pogodba zato, ker vsebuje določen oziroma določljiv predmet ter ceno. Tudi predpogodba ju mora vsebovati, da veljavno vzpostavlja obveznost skleniti glavno pogodbo.
Z izpolnitvijo pogojev iz pogodbe je nastopila le obveznost skleniti glavno pogodbo. Povedano drugače: terjatev enega sopogodbenika, da zahteva sklenitev glavne pogodbe od drugega, je tedaj zapadla. Tedaj je pričel teči tudi rok za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Če je katera od strank pogodbo že (delno) izpolnila, pa lahko to v primeru, da do sklenitve pogodbe ne pride, morebiti zahteva nazaj, ne vzpostavlja pa to sklenitve glavne, to je prodajne pogodbe.
Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.
Vendar povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo, posplošeni pritožbeni poudarek, da je obdolženemu izrečena kazen zapora previsoka, pa nima prepričljive osnove.
Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen.
Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.
Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.
Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od trenutka, ko je pričela opravljati delo višje vrednotenega delovnega mesta, ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu za delo le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.
Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.
Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.
Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.
ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera).
Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.
Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.
Odgovornosti za kršitev konkurenčne klavzule ni mogoče le domnevati. Treba jo je dokazati, in to konkretno tožencu. Ne more pa biti toženec odgovoren, če so npr. drugi delavci tožnice, ki so se zaposlili pri istem delodajalcu, pri njem izkoriščali pridobljena specifična tehnična znanja in ekonomske kompetence s področja razvoja in proizvodnje kontejnerjev. Tudi morebitno soodgovornost bi morala tožnica dokazati tožencu in je ni mogoče zgolj predvidevati.
Dogovorjena konkurenčna klavzula zavezuje pogodbeni stranki le v obsegu, v katerem izrecno določa prepovedana ravnanja. Vsa ravnanja, ki niso izrecno zajeta in prepovedana s konkurenčno klavzulo, se štejejo za dopustna. Kljub temu pa morajo biti vse pogodbene omejitve, ki izhajajo iz konkurenčne klavzule, vselej skladne z zakonskimi omejitvami iz 40. člena ZDR‑1, zlasti glede vsebinskega obsega (ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve), ter zakonskih meja ne smejo preseči.
V ponovljenem sojenju se ni več odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožniku neutemeljeno naložilo v plačilo stroške toženke za sestavo vloge v ponovljenem sojenju v višini 50 točk in stroške toženke za zastopanje na naroku v ponovljenem sojenju v višini 150 točk.
Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno naložilo plačilo toženkinih stroškov za sestavo pripravljalne vloge v višini 225 točk, saj v njej toženka ne navaja nobenih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023, pač pa v njej podaja pripombe na izvedensko mnenje izvedenca grafologa in navedbe glede tožnikove nove zaposlitve, kar se vse nanaša na zahtevek v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti sporazuma oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama.
Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.