Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis.

Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobdolžitev ne uživa.

Pritožbi utemeljeno nakazujeta, da je izpodbijana sodba odgovornost obdolženega A. A. (položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja je nastopil dne 12.9.2022) razširila tudi na dejanja pred njegovim nastopom na položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej na dejanja, ki so predmet očitka, ki je naslovljen na obdolženega C. C.

Ker je postopek o prekršku zoper obdolženega A. A. ustavilo, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o pridružitveni odgovornosti pravne osebe, iz katerega je izpustilo dejanja, ki se nanašajo na tega obdolženca in je v izreku ohranilo pridružitveno odgovornost samo za dejanja, ki odpadejo na obdolženega C. C., ki se zoper sodbo ni pritožil in je zanj sodba že formalno pravnomočna.

Sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in nasprotij. Tožnikovo nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče ovrednotilo kot koherentno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca - travmatologa pravilno zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da ni škodnega dogodka in pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Ker tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma poškodbe pri delu, morebitna protipravnost ravnanja toženke za presojo ni relevantna.

Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.

Institut pripravljenosti za delo je bil pri tožniku dejansko izvrševan v vsebini, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno (pisno) odrejena. Tožnik je bil namreč toženki (delodajalcu) v zatrjevanem času na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo.

Če se institut v praksi izvršuje tako, da je delavec v prostem času vezan na stalno razpoložljivost in se po potrebi takoj vključuje v delo, gre za pripravljenost ne glede na to, ali je delodajalec formalne akte izdal ali ne. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti obveznosti plačila dodatka s tem, da institut izvaja neformalno.

Nesankcioniranje oziroma možnost, da se v primeru neodzivnosti poišče drugega delavca, samo po sebi ne izključuje pripravljenosti. Bistveno je, ali je bil delavec v praksi zavezan režimu stalne razpoložljivosti in ali se je od njega pričakovalo takojšnje ukrepanje.