uporaba milejšega predpisa – neprilagojena hitrost
Dejstvo, da obdolženka ni mogla zvoziti ostrega desnega ovinka, zadostuje zakonskemu znaku prekrška neprilagojene hitrosti. Okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženka vozila z neprilagojeno hitrostjo je namreč sodišče prve stopnje v izreku sodbe konkretiziralo (obdolženki se očita, da hitrosti ni prilagodila svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, ki poteka po klancu navzdol v oster pregledni ovinek desno).
Odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženki izreklo sankcije, je bila v času odločanja o prekršku pravilna, napačno pa je uporabilo zakon, ko je v uvodu izreka navedlo, da je obdolžena odgovorna za prekršek po določbah ZVCP-1. Po ugotovitvi kateri zakon je za storilko milejši, bi moralo sodišče v celoti uporabiti ta zakon.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM0022322
EKČP člen 6, 6/1. URS člen 22, 23, 29. KZ člen 98, 261, 261/3, 261/4. ZKP člen 15, 17, 17/2, 39, 39/1, 39/1-6, 95, 95/1, 95/2, 105, 105/1, 299, 299/2, 329, 329/2, 371, 371/2, 383, 383/1. ZPPSL člen 79, 79/2, 80, 105, 105/1, 133, 134, 135, 160.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - stečajni upravitelj - pravica do poštenega sojenja - pravica do sodnega varstva - prenos krajevne pristojnosti - zadeva „de cubber“ - izločitev sodnika - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odvzem pridobljene premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - gospodarski spor - načelo iskanja materialne resnice - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev - sojenje v razumnem roku - vštetje časa pridržanja v izrečeno zaporno kazen
V zvezi sklicevanja zagovornika obdolženca na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi „De Cubber“ pa je pojasniti, da je v navedeni odločbi govora o izločitvi sodnika, v obravnavanem primeru pa je obdolženec predlagal prenos krajevne pristojnosti. Trditev pritožnika, da je prvostopno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, je torej povsem brez podlage. Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe, da v obravnavanem postopku obdolženec ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer je bila kršena njegova ustavna pravica v smislu določbe člena 23 Ustave Republike Slovenije, kakor tudi pravica do poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP, pokažejo kot povsem neutemeljene.
Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Javni uslužbenec je zato do dodatka za dvojezičnost upravičen za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače.
Dodatek za dvojezičnost je del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.
Določba 4. odstavka 3.a člena ZSPJS (v času do uveljavitve novele ZSPJS-N) sicer res omogoča, da javni uslužbenec zahteva ugotovitev nezakonitosti določitve in izplačila plače ter zahteva tudi izplačilo razlike med izplačano in zakonito plačo, ne glede na morebitno pravnomočnost odločb, s katerimi je bila ta plača določena. Vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnica glede izpodbijanja sklepov tožene stranke o določitvi višine dodatka za dvojezičnost ni bila dolžna upoštevati v 2. odstavku 204. člena ZDR določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo.
ZZSV člen 2. ZPIZ-1 člen 254, 254/1, 254/2, 254/4, 255, 255/1, 255/2, 255/3. ZUP člen 223, 223/1, 229, 229/1, 235, 235/1, 238, 283/1, 238/2, 239, 289/1, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2.
revizija – učinek revizije – dodatek k pokojnini
Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.
Pri izpodbijanih verižnih kompenzacijah je šlo za vnaprej dogovorjen način plačila, ki je bil sklenjen precej pred nastopom izpodbojnega obdobja, zato o neobičajnosti načina izpolnitve obveznosti ni mogoče govoriti.
Občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti.
Glede na ugotovitev, da je Služba za loterijske vsebine stroškovno mesto in da delo, ki ga opravlja tožnica, nima značilnosti oziroma narave dela delovnega mesta „urednik uredništva“ je treba tožničin zahtevek za ugotovitev, da dela na delovnem mestu „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami „vodja službe II“ zavrniti.
Tožnica je z zahtevo, ki jo je predhodno naslovila na svojega delodajalca, uveljavljala le izročitev v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „vodja službe II“, ni pa zahtevala izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja“ oziroma „vodja službe II“ z dodatnimi deli delovnega mesta „urednik uredništva“. To pa pomeni, da za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz člena 204/1 ZDR.
odgovornost lastnika vozila – uporaba milejšega predpisa – sprememba sodbe le v korist obdolženca
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pretehtalo razbremenilne dokaze, ki jih je obdolženka predložila in v povezavi z drugimi dokazi utemeljeno zaključilo, da z njimi ni izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je prav obdolženka odgovorna za očitani prekršek.
vročitev vabila na zaslišanje – subsidiarna uporaba ZUP in ZKP – čas za pripravo obrambe
Po določbi prvega odstavka 67. člena ZP-1 se glede zaslišanja obdolženca v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Tako iz določbe tretjega odstavka 439. člena ZKP izhaja, da se vabilo vroči obdolžencu tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in glavno obravnavo dovolj časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi. Z obdolženčevo privolitvijo se sme ta rok skrajšati. V obravnavani zadevi se tako izkaže, da tudi če bi šteli, da je bila vročitev pravilno opravljena z iztekom petnajstdnevnega roka od dneva puščenega obvestila o vabljenju na zaslišanje, med dnem opravljene vročitve in dnem zaslišanja niso pretekli trije dnevi. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se obdolženi neopravičeno ni odzval na zaslišanje in tako tudi ni bil izpolnjen pogoj za sklepanje o umiku zahteve za sodno varstvo.
prekoračitev dovoljene hitrosti - tehnična brezhibnost vozila
Voznik je tisti, ki je dolžan skrbeti, da v cestnem prometu upravlja vozilo, ki je tehnično brezhibno, kar med drugim pomeni tudi, da mora imeti v vozilu vgrajene naprave, ki hitrost vozila pravilno prikažejo.
registracija motornega vozila, ki predstavlja tehnično kulturo (starodobno vozilo)
V skladu z določbami 194. člena ZVCP-1 se registrira tudi motorno vozilo, ki predstavlja del tehnične kulture (starodobno vozilo), torej mehanično gnano vozilo, izdelano pred več kot 25 leti. Stališče pritožnika glede dovoljenosti vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ne da bi bilo le-to registrirano in ne da bi bilo za to potrebno vozniško dovoljenje, je zato zmotno.
Ker pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen, to je komercialist, pri njem invalidnost ni podana, zato je tožbeni zahtevek na priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
Določbe ZPP o vročanju prevladajo nad kakršnimkoli dogovorom. Ker je bila vročitev tožbe tožencu s pozivom na odgovor opravljena pravilno (ne v poštni predal), je po izteku zakonsko določenega roka nastopila fikcija vročitve.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pooblaščencu (odvetniku), a njun pooblaščenec pritožbe ni podpisal. Zato je pritožba nepopolna. Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožbeno sodišče nepopolno pritožbo tožencev zavrglo.
Toženka z delnim plačilom dolga (iz naslova neupravičeno prejetega otroškega dodatka) v višini glavnice, ni poplačala glavnice, temveč le do trenutka plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele na to se je do višine delnega plačila začela poplačevati glavnica. Zato je toženka dolžna tožnici plačati še preostalo glavnico, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva delnega plačila.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0070232
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1, 495, 495/1. Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) člen 17.
Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti – določila splošnih pogojev zavarovalnice – regresni zahtevek – odgovornost prevoznika – mednarodni prevoz – spor majhne vrednosti
Za razbremenitev svoje odgovornosti je tožena stranka dolžna ugovarjati, da zatrjevana škoda sploh ni nastala oziroma da ni nastala v takšni višini, kot jo je izplačala tožeča stranka. Prevoznik je odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga ali za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve, kot tudi za kakršnokoli zamudo pri izročitvi.
Delo tožnice v italijanskem uredništvu kot „koordinator programa“ brez znanja italijanskega jezika ni mogoče, zato tožnici dodatek za dvojezičnost pripada, in sicer na podlagi 28. člena ZSPJS, ki določa, da dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območju občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, pripada, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.
Tožnica, uživalka starostne pokojnine, je na podlagi potrdila delodajalca vložila zahtevo, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, prejeta za delo preko polnega delovnega časa. Toženec je takšno zahtevo neutemeljeno zavrgel kot zahtevo za novo odmero pokojnine, saj bi moral odločiti o predlogu za obnovo postopka, zato je sodišče izpodbijano odločbo in sklep zavoda odpravilo in tožencu naložilo, da odloči o predlogi za obnovo postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le o dajatvenem delu sklepa o izvršbi, tako da predstavlja zapis v izreku sodbe, po katerem ostane sklep o izvršbi „v celoti v veljavi“, le nenatančno povzemanje, ne predstavlja pa procesne kršitve, za katero se zavzema pritožnica.