Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka prek spleta ni pridobivala celovitih informacij v zvezi z vsemi delovnimi izkušnjami, ki izhajajo iz predloženega življenjepisa predlagane koordinatorke projekta, pač pa se je zadovoljila z informacijami iz zgolj specifičnih virov (spletnih socialnih omrežij LinkedIn in Facebook), neizkazane zanesljivosti, ki so vse usmerjene izključno v potrditev toženkinega stališča o tem, da zahtevane dvo- ali večletne neprekinjene delovne izkušnje predlagane koordinatorke niso izkazane. Kljub temu, da je toženka dejstva in okoliščine s tem v zvezi ugotavljala izven vsebine predložene prijave, tožnici obenem ni zagotovila možnosti, da bi se glede teh lahko pred izdajo izpodbijanega sklepa kakorkoli izjavila. Toženka je po presoji sodišča s tem kršila temeljno načelo materialne resnice ter načelo zaslišanja stranke (8. in 9. člen ZUP). V postopku je tako prišlo do bistvene kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.
Tožnica se je o okoliščinah izjavila šele v upravnem sporu, v katerem je očitek kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemljevala s trditvami, da je nepremičnina, ki jo je organ upošteval kot njeno premoženje, spojena z drugim stanovanjam v enotno duplex stanovanje s spodnjimi in zgornjim prostori in da v tako spojenem stanovanju živi. Tožnici med upravnim postopkom ni bila dana možnost, da se o teh dejstvih niti o s strani organa pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige in GURS izjasni, saj je toženka odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
Položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku je drugačen od položaja stranke. To z vidika pravilne uporabe prvega odstavka 82. člena ZUP pomeni, da ima kot stranski udeleženec pravico do pregleda in prepisovanja tistih dokumentov, ki so pomembni za varstvo njegovih pravnih koristi, zaradi katerih mu je bil na podlagi 43. člena ZUP priznan tak položaj v upravnem postopku. Tožniku zato ni bilo treba posebej izkazovati pravne koristi za vpogled v dokumentacijo upravnega spisa, kot to za druge osebe, ki v upravnem postopku niso udeležene, določa drugi odstavek 82. člena ZUP, temveč mora organ opraviti presojo z vidika varstva njegove pravne koristi glede na razloge, zaradi katerih mu je priznal položaj stranskega udeleženca.
Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave pritožbe zoper sklep ARSO 2016. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na kršitvi pravil postopka.
Ni pravilno stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV.
Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
Kdor je udeležen v postopku kot uradna oseba, ne more biti priča. Uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. O dejanjih, ki jih uradna oseba opravi v tej vlogi, ne more izpovedovati kot priča (v nobeni fazi postopka), so pa njeno postopanje in opravljena dejanja lahko predmet pravnih sredstev. Po obrazloženem je sodišče dokazni predlog z zaslišanjem članov komisije kot prič kot nedopusten zavrnilo.