O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.
Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.
Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi, pri tem je dokazno breme na strani vlagatelja zahteve.
Odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil ZKZ in Pravilnika in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.
Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.
Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, tožeči stranki ni dala možnost, da se o odvzemu licence izjavi ali pojasni razloge, zakaj se obveznega usposabljanja ni udeležila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je ministrstvo v letu 2023 organiziralo tri termine dopolnilnega usposabljanja, medtem se tožeča stranka ni udeležila niti enega, zato ne izpolnjuje več zahtev iz petega odstavka 40. člena ZURE. Sodišče pripominja, da morajo iz obrazložitve upravnega akta izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče.
Izpodbijana odločba nima obrazložitve, ki bi ustrezala opisanemu zakonskemu standardu. Tožnica je namreč že v upravnem postopku ugovarjala ne le, da se predmetno zemljišče uporablja kot kmetijsko, pač pa tudi, da ni opremljeno s komunalnimi priključki, izpostavila pa je tudi, da gre za območje arheološkega spomenika.
Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo, ki je bil izdan na podlagi odločbe istega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali.
Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ni uspel omajati.