V sodni praksi velja, da je ocenjevanje strokovno opravilo in da subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi, ter da je ocena izraz osebnega vrednotenja ocenjevalca kandidatove strokovnosti na podlagi meril ocenjevanja. Sodišče še dodaja, da pa je po 12. členu ZNPK katalog (tisti) dokument, ki določa vstopne pogoje, vsebino preverjanja in potrjevanja na določeni ravni zahtevnosti in opredeli načine in merila preverjanja, kriterije in merila za posamezna vprašanja in naloge, primere nalog in vprašanj, kreditne točke ter materialne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci postopkov za ugotavljanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij, ter kadrovske pogoje, ki jih morajo izpolnjevati člani komisije.
V izreku bi namreč moral Organ za BPP točno navesti, kateri so tisti stroški nudenja brezplačne pravne pomoči, ki jih je uveljavljal tožnik, pa jih ni priznal oziroma jih je zavrnil. Organ za BPP je to sicer res pojasnil v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne more nadomestili ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. Če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to razvidno tudi v izreku odločbe, kar pa v konkretnem primeru iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno.
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ (zgolj) sklicevala na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločb pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice niti do 30 ur osebne asistence na teden.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožeča stranka, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
Upravna organa se v obrazložitvah upravnih odločb nista opredelila do tožničinih zatrjevanj, saj sta kot bistvene štela le podatke iz uradnih evidenc organa. Upravna organa nista izvedla nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi je tožnica poskušala v upravnem postopku ovreči ugotovitve o pravno pomembnem dejstvu, za koga je oseba v spornih dneh opravljala delo oziroma kdo ji je tega dne dejansko omogočil delo.
Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka, v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.