Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da odpravljene odločbe ni več in zato tudi ne njenih učinkov. Enako velja tudi, če se odločba prve stopnje odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V takem primeru se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o zadevi (sploh) še ni bilo odločeno. V ponovljenem postopku zato stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Upravni organ pa je dolžan upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Drugače velja le, če materialni predpis organu nalaga, da mora upoštevati dejansko in pravno stanje v določenem trenutku ali določenem časovnem obdobju (npr. odmera dohodnine za določeno leto). V obravnavani zadevi pa (kot izhaja že iz razlogov sodbe I U 1649/2020) ne gre za tak primer.
Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ storila bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ, ker se do dokaznega predloga zaslišanja prič ni opredelil, pritožbeni organ pa, ker ga je napačno presodil, da tožnik z njimi ni izkazal s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje in s tem tožniku ni omogočil pravice do izjave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja ob odsotnosti drugačnih določil, organ ob predhodnem preizkusu zahtevo stranke za odločitev v upravnem postopku zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Po drugem odstavku istega člena lahko organ iz tega razloga zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. Pri tem gre sicer za določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji, vendar pa so z njimi opredeljene procesne predpostavke za začetek in tek upravnega postopka, ki morajo biti izpolnjene ves čas; tudi pritožba je namenjena varovanju pravne koristi stranke, zato je po presoji sodišča treba navedeno določbo ZUP razumeti tako, da mora stranka izkazovati pravni interes tudi za začetek in tek postopka s pritožbo.
Glede na vse navedeno, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba zoper začasni sklep utemeljeno zavržena, posledično pa tudi že pojmovno ni mogoče reči, da je bila tožnikova pravica do pritožbe izvotljena - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile na njegovi strani podane procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko presojo. Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za neutemeljenost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo začasnega sklepa.
Tožnik je imel v upravnem postopku glede ocenitve stanovanja konkretizirane in argumentirane ugovore, zato bi jih tožena stranka, upoštevajoč 10. člen ZUP, morala vključiti v dokazno oceno, pa jih ni. Pravica do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku najmanj in med drugim pomeni tudi to, da ima oseba možnost, da "ustrezno in učinkovito" poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. Namen te pravice je tudi v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da "ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov." Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ "ustrezno upoštevati pripombe", ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.
Tožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper del odločbe, ki mu je v korist. Ker je očitno, da za izpodbijanje takega dela nima pravnega interesa, je sodišče s tem povezano tožbo v tem obsegu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkovo postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
Ščitenju pravice do transparentnega postopka in pravice do zaupnosti je namenjena obrazložitev odločbe, v kateri mora organ navesti razloge, zaradi katerih meni, da so informacije, za dostop do katerih prosi, zaupne, oziroma zakaj njihovo razkritje ne bo imelo vpliva na konkurenčnost izbranega ponudnika v tekočih in bodočih javnih naročilih. Ker izpodbijana odločba tožene stranke takšne obrazložitve ne vsebuje, saj se ni opredelila do ugovorov tožnika glede posega v njegove konkurenčne prednosti, je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.
Zaradi kršitve pravil o vročanju po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.
Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.
Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji." Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno". Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.
Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.