Iz določb ZDajMV, zlasti tretjega odstavka 16. člena zakona, izhaja, da prvostopenjski organ odločbo izda v skrajšanem postopku na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. To pa tudi pomeni, da se strankino temeljno procesno upravičenje do izjave vzpostavi šele v pritožbenem postopku. Če se na podlagi strankinih navedb v pritožbenem postopku izkaže, da je bilo pravno odločilno dejansko stanje v resnici drugačno, je odločba izdana v skrajšanem postopku na podlagi evidence nezakonita.
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Če predpostavke iz prvega odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjene, organ ne bo meritorno presojal utemeljenosti postavljene zahteve, temveč bo zaradi dejstva, da take vloge sploh ni mogoče obravnavati, to pred vsebinskim začetkom upravnega postopka zavrgel.
Toženka bi bila na predlog tožnika pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 244/2023, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. V pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022, je tožnik sicer res priglasil stroške v višini 625 odvetniških točk, a to samo po sebi ne more šteti kot (smiseln) predlog na podlagi četrtega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT.
Toženka je kršila določbo prvega odstavka 213. člena ZUP, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila tudi o delu tožnikovega predloga, ki mu ni ugodila. Podana je bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker toženka tega ni storila, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke, se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Kršitev načela zaslišanja stranke se šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.
Skladno s sodno prakso mora biti upravni akt obrazložen tako, da tako stranki postopka kot sodišču v okviru sodne presoje omogoči seznanitev z vsemi razlogi, ki so vplivali na (za tožnico neugodno) odločitev.
V konkretnem primeru razlogi za odločitev v izpodbijanem sklepu v celoti umanjkajo, saj iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati razlogov, zakaj tožnica po določenem kriteriju ni dobila točk ali ni dobila vseh možnih točk (v odločbi je zgolj tabela s točkami), zato sodišče v tem primeru obrazložitve upravnega akta ne more dopolniti na način, da bi te razloge sámo navedlo v sodbi.
V tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral.
Toženka (prvostopenjski organ) je z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima, le-ta pa s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, zato je bila na toženki obveznost pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tožnik je je v obravnavanem postopku in v postopku Bpp 1366/2024 prosil za dodelitev BPP za vložitev dveh različnih odškodninskih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah. Zgolj okoliščina, da gre v obeh primerih za vložitev odškodninske tožbe zoper RS na podlagi 26. člena Ustave RS in torej za isto pravno podlago, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za isto upravno zadevo v smislu 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Odločitev upravnega organa mora vedno temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (načelo zakonitosti), pri čemer mora normo, ki jo v posameznem primeru uporabi, vedno razlagati skladno z vsebinskim pomenom, ki ga omejuje njena jezikovna razlaga. Jezikovna razlaga določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Tožnici je bila z uporabo izrednega pravnega sredstva po 273. členu ZUP kršena pravica do izjave, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, saj je tožena stranka ni seznanila z novimi ugotovitvami v postopku, ki so pripeljale do drugačne odločitve od prvotne. Čeprav posebnega postopka, ki opredeljuje ravnanje organa po 273. členu ZUP, ni, je jasno, da mora organ tudi v tem postopku spoštovati načelo zaslišanja stranke.
Upravni organ je dolžan stranki omogočiti, da se odzove na spremenjen položaj, če razlaga materialnega prava narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in s tem prilagojene zahtevke strank.
Tožena stranka je izdala odločbo presenečenja, saj tožnica kljub potrebni skrbnosti prvič ni mogla predvideti, da bo tožena stranka izdala odločbo med upravnim sporom in drugič, da bo svojo odločitev sprejela na podlagi 273. člena ZUP.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).
Kot določa peti odstavek 68. člena ZUP se nepopolna ali nejasna vloga šteje za pravočasno, če jo je vložnik vložil v predpisanem roku, ter je v roku, ki mu ga je določil organ, popravil pomanjkljivosti. To pomeni, da je vloga pravočasna, čeprav se bodo pomanjkljivosti lahko odpravile že po preteku roka za vložitev vloge, vendar v roku določenem za dopolnitev. Po povedanem bi morala toženka šteti, da je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil 18. 8. 2025 in ne šele 22. 8. 2025, ko je tožnik svojo vlogo dopolnil z obrazcem za dodelitev BPP.