Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa.
Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sme skupščina delniške družbe, ko postopa po določbi četrtega odstavka 36. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), osnovni kapital zmanjšati za več, kot je potrebno za pokritje nepokrite izgube in
- ali sme skupščina delniške družbe, ko postopa po določbi prvega odstavka 36. člena ZFPPIPP, osnovni kapital povečati s stvarnimi vložki.
Določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP mora sodišče spregledati samo v izjemnih primerih. To so primeri, ko bi njena uporaba pomenila varstvo zlorabe postopka. Vendar je nedobrovernost sama po sebi za to še premalo. Podana mora biti kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca.
Tožnica je pridobila zastavno pravico na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah toženke s sklepom o rubežu. Nad toženko se je v vmesnem času začel stečajni postopek, sodišče pa je dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve, ki so bile predmet sklepa o rubežu.
Ločitvena pravica tožnice je veljavno nastala le na denarnih terjatvah, nastalih do začetka stečajnega postopka. Za veljaven nastanek ločitvene pravice je namreč odločilna razpolagalna sposobnost dolžnika, ki jo ta z začetkom stečajnega postopka izgubi. Tudi kadar gre za prisilni nastanek zastavne pravice in nastanek ni odvisen od voljnega ravnanja dolžnika, temveč nastane s samim nastankom terjatve, se mora terjatev vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika.
Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadaljuje s poslovanjem, po veljavni pravni ureditvi v ničemer ne vpliva na položaj upnika. Poslovanje stečajnega dolžnika tudi ne pomeni morebitne ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti.
Če likvidacijski upravitelj zgolj unovčuje premoženje likvidirane družbe in poplačuje upnike, kar je njegova poglavitna zakonsko opredeljena naloga (412. člen ZGD-1), res ne opravlja nalog poslovodje, za katerega je bistveno, da vodi posle družbe (10. člen ZGD-1). Vendar pa lahko likvidacijski upravitelj tudi nadaljuje dejavnost likvidirane družbe s sklepanjem novih poslov s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji (413. člen ZGD-1). V takem primeru vodi posle družbe in se njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje.
Začetek stečajnega postopka načeloma ne vpliva na veljavnost in učinkovanje vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zato je te učinke na pogodbo treba presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar obenem pomeni, da začetek stečaja nad eno od strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe načeloma v ničemer ne zoži obsega razlogov glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato velja, da ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici.
Vrhovno sodišče je dopustilo vprašanje, ki zadeva uveljavljanje izločitvene pravice na (denarni) terjatvi. Prva točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje, sama po sebi ni povsem jasna. Razumeti jo je mogoče bodisi tako, da je sodišče ugotovilo obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na denarni terjatvi (tožene stranke) do C., d. o. o., bodisi da je sodišče ugotovilo obstoj izločitvene pravice na denarni terjatvi tožeče stranke do C., d. o. o. Ker je denarna terjatev tožene stranke do R., d.o.o. na pravno prednico tožeče stranke ex lege prešla 1. 5. 1998 (10. točka te obrazložitve), izločitvena pravica na terjatvi tožene stranke do C., d. o. o. v času stečajnega postopka nad toženo stranko že pojmovno ni več mogoča. Če pa je sodišče ugotovilo obstoj izločitvene pravice na denarni terjatvi tožeče stranke do C., d. o. o., to s stečajnim postopkom nad toženo stranko nima nobene zveze. Ne glede na to, ali je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na denarni terjatvi tožene stranke do C., d.o.o. ali pa izločitvene pravice na denarni terjatvi tožeče stranke do C., d. o. o., se v obeh primerih odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi, da izločitvene pravice na denarni terjatvi v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati.