Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.
Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati.
Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.
Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja.
začetek stečajnega postopka - plačilo računa - odstop terjatve (cesija) - izpolnitveni upravičenec
Z odločbo št. U-I-397/20 z dne 2. 12. 2012 je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP-G v delu, v katerem ureja uporabo spremenjene določbe 391. člena ZFPPIPP za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, in pri katerih se je na dan njegove uveljavitve (26. 4. 2016) obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo. S tem je pritrdilo zahtevi, s katero je revizijsko sodišče izpodbijalo omenjeno določbo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, ter odgovorilo na zastavljeno revizijsko vprašanje.
Razveljavitev protiustavne določbe drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G pomeni, da je obdobje izpodbojnosti za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je dolžnik z osebami, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezanih oseb, sklenil ali izvedel v obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja enako, kot je bilo pred novelo ZFPPIPP-G, torej tri leta.
Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.
Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.
V primerih, ko plačilo stroškov stečajnega postopka poteka na zakonsko določen način v okviru razpoložljivih sredstev, tak stroškovni upravičenec nima pravne koristi za dajatveno tožbo v pravdnem postopku. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), pri čemer so v enakem položaju vsi upniki občasnih stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 289. člena v zvezi s tretjim odstavkom 355. člena ZFPPIPP). Priznavanje pravnega interesa posameznemu upniku za dajatveno tožbo za tovrstno terjatev, s katero bi upnik zasledoval cilj, da bo do poplačila hitreje prišel v ločenem izvršilnem postopku, bi samo po sebi ustvarilo ugodnejši položaj takega upnika v primerjavi s položajem preostalih upnikov, ki so enako obravnavani z uvrstitvijo v predračun stroškov stečajnega postopka. S tem pa bi bilo porušeno temeljno načelo enakega obravnavanja iz 46. člena ZFPPIPP, ki predstavlja izhodišče, na katerem gradi celotna zakonska ureditev stečaja kot generalne izvršbe.
Po prejšnji ureditvi upniki niso imeli nobene vloge pri odločanju o usodi zapuščine brez dedičev. Z novelo ZD-C pa se je odločanje o tem preneslo izključno na upnike. Po ZD-C je glede na 9., 142.a in 142b. člen ZD ključno, da sodišče po smrti zapustnika zapuščine brez dedičev objavi oklic s predpisano vsebino, o tem obvesti Republiko Slovenijo in (ne)znane upnike. Le ti morajo v roku, ki je glede na dikcijo 142.b člena ZD po stališču Vrhovnega sodišča prekluzivne narave, zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev ter vložiti predlog za začetek njenega stečaja. Če tega ne storijo, postane zapuščina lastnina Republike Slovenije in ta ne odgovarja za zapustnikove dolgove.
Po stališču Vrhovnega sodišča je zakon izključil odgovornost države za prav vse zapustnikove dolgove, torej tudi tiste, zavarovane s hipoteko.