V konkretnem primeru vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke že v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo sporno, saj tožena stranka niti ni izpodbijala sodbe prvostopenjskega sodišča, s katero je odločilo o obstoju terjatve v smislu 217. člena ZFPPIPP. To pa hkrati pomeni, da je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko tožeča stranka izgubila pravno korist, ki jo je pridobila na podlagi uspeha s pritožbo, ko je sodišče druge stopnje dajatvenemu tožbenemu zahtevku na denarno plačilo ugodilo v celoti in ne samo pod pogoji potrjene prisilne poravnave. S tem pa je prenehala tudi pravna korist tožene stranke, ki jo je zasledovala ob vložitvi revizije, saj se v posledici začetka stečajnega postopka tudi v primeru ugoditvi reviziji in potrditve sodbe sodišča prve stopnje njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal.
Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč.
Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je prav na tej osebi.
Terjatve, ki so prijavljene prepozno ali sploh niso prijavljene, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati.
Kadar se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka.
Za zahtevek za plačilo terjatve, ki je predmet fiduciarne cesije, je podana (materialna) aktivna legitimacija tožeče stranke (ki je v stečaju in je fiduciant).