odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja - evropski nalog za prijetje in predajo - izročitev obdolženca - načelo specialnosti - dvojna kaznivost (identiteta norme) - tuje pravo - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - iura novit curia - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - objektivna identiteta - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - aktivno personalitetno načelo - evropski preiskovalni nalog - opis kaznivega dejanja - priznanje krivde - izkazanost pogojev za priznanje - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - vsebina zapisnika - obrazložitev sodbe - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - zahteva za izločitev dokazov - rok za zahtevo za izločitev dokazov - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - združitev in izločitev postopka - razširitev preiskave - ekstradicijski pripor - ekstradicijski postopek - pravna opredelitev kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - izključitev protipravnosti - prostovoljni odstop - neprimeren poskus - pravica do obrambe - materialna obramba - formalna obramba
Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.
Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.
Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.
Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.
Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.
Pravni interes pritožnika mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijane odločbe ne more več nastopiti, je potrebno pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
postopek proti mladoletnikom - predlog za izločitev sodnika - pripravljalni postopek - predlog za kaznovanje
O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086420
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2.
poslovna goljufija - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - neizvedba dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - relevantnost dokaza - zakonski znaki kaznivega dejanja - civilnopravno razmerje - preslepitveni namen
Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.
odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odstop od pogodbe - zahtevek za vrnitev kupnine - izrecno dogovorjena lastnost vozila - bistvena lastnost blaga - odločilno dejstvo - neizvedba dokaza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.
Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - končni uspeh strank v postopku - vračunavanje obveznosti na podlagi delnega poplačila - vračunavanje delnega plačila - vračunavanje obresti in stroškov
Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071783
ZVEtL-1 člen 31, 35, 35/1. ZTLR člen 12. OZ člen 82, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-3.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dopustnost ugotovitvene tožbe - prodajna pogodba za stanovanje - predmet pogodbe - splošni skupni del - kolesarnica - nastanek etažne lastnine - navidezna solastnina - dejanska etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - postopek vzpostavitve etažne lastnine - pomen vpisa v zemljiško knjigo - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - procesne kršitve - neizvedba predlaganih dokazov - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev - odprava procesnih kršitev
Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno.
Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic.
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornih vprašanjih glede lastninske in drugih pravic na nepremičnini v pravdnem postopku.
Splošni skupni deli stavbe ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa, temveč se solastninska pravica na njih lahko prenaša le skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe v etažni lastnini.
Zgolj z izgradnjo stavbe, pa četudi večstanovanjske, etažna lastnina še ne nastane. V času pred uveljavitvijo SPZ je sodna praksa dopuščala, da etažna lastnina nastane tudi dejansko, s tem, ko investitor stavbo razdeli na več delov in jo začne nato prodajati po teh posameznih delih, na katerih kupci pridobijo dejansko etažno lastnino.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Samo v primeru, ko bi obstajale kakšne posebne okoliščine, ki bi vplivale na možnost izražanja volje skoraj polnoletnega najstnika, bi sodišče lahko odločilo proti njegovi volji. V obravnavani zadevi jih ni. Nerazrešena premoženjska razmerja staršev (delitev skupnega premoženja) in druga materialna vprašanja, ki niso v neposredni zvezi z A. A., za ugotavljanje koristi A. A. niso relevantna.
V zvezi z navedbami o skrbi za korist sina tudi v bodoče višje sodišče opozarja predlagatelja, da ni več sinov zakoniti zastopnik, saj je A. A. polnoleten. To pomeni, da ga ne more zastopati in v njegovem imenu uveljavljati pravice.
Glede na navedeno in glede na to, da je izvedenka kmetijske stroke izpovedala, kot izpostavlja pritožba, da so izvedenci opravili matematično delitev in da ni bila opravljena delitev glede na kulturo posameznih nepremičnin, ter potrdila, da si s predlagano delitvijo predlagateljica na zemljiščih, ki so ji dodeljena, ne more urediti niti vrta, predlagateljica, ki je interes za to, da pridobi tudi vsaj del kmetijskih zemljišč v ravninskem delu, ki jih je mogoče obdelovati, v postopku nedvomno izrazila, upravičeno v pritožbi trdi, da odločitev sodišča ni skladna z drugim odstavkom 70. člena SPZ. Sodišče si mora v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov, in šele, če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - nagrada za sestavo vloge - nagrada za zastopanje na naroku - nagrada odvetniku za vloženo pravno sredstvo - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin
Posvet s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznanih odvetniških storitvah za sestavo posameznih vlog oziroma zastopanje na naroku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka odvetnik nastopi vlogo zastopanja stranke.