Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZOdv člen 36, 37/3, 40. ZGD-1 člen 402, 402/1-6, 403, 403/3, 404.
prenehanje družbe (d.o.o.) - odvetniška družba - likvidacija - likvidacija družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) po določbah ZGD
Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (v zvezi s tem toženec v pritožbi trdi le, da bi mu lahko sodišče samo ponudilo odlog, obročno plačilo ali ga oprostilo plačila sodne takse) in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da toženec sodne takse za pritožbo ni plačal v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje toženčeva pritožba za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek.
Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti.
Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.
Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.
Pravni interes pritožnika mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijane odločbe ne more več nastopiti, je potrebno pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja - evropski nalog za prijetje in predajo - izročitev obdolženca - načelo specialnosti - dvojna kaznivost (identiteta norme) - tuje pravo - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - iura novit curia - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - objektivna identiteta - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - aktivno personalitetno načelo - evropski preiskovalni nalog - opis kaznivega dejanja - priznanje krivde - izkazanost pogojev za priznanje - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - vsebina zapisnika - obrazložitev sodbe - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - zahteva za izločitev dokazov - rok za zahtevo za izločitev dokazov - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - združitev in izločitev postopka - razširitev preiskave - ekstradicijski pripor - ekstradicijski postopek - pravna opredelitev kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - izključitev protipravnosti - prostovoljni odstop - neprimeren poskus - pravica do obrambe - materialna obramba - formalna obramba
Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.
Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.
Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.
Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.
ZIZ člen 38, 38/5, 81, 81/1, 291, 291/3, 291/4. ZPP člen 365, 365/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 60, 60/1, 61, 61/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16-1.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - vpis v evidenco - potrebni stroški - predčasni obračun izvedenih del - čas oprave
Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).
odvzem predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - vrnitev zaseženih predmetov - lastninska pravica na zaseženih predmetih
Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.
kaznivo dejanje goljufije - presoja dejanskega stanja
Kljub dejstvu, da je oškodovanec gluhonema oseba, se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da sta obdolženec in oškodovanec med seboj brez težav komunicirala. Glede na tak njun odnos je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec utemeljeno pričakoval, da mu bo obdolženec, ko bo prodal stanovanje, kot je trdil, denar vrnil.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočna odločba - ustavna pritožba
Med pravdnima strankama ni sporno, da je postopek, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pravnomočno končan, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Vložitev ustavne pritožbe na dejstvo pravnomočno končanega postopka o rešitvi predhodnega vprašanja ne vpliva.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073546
ZPP člen 4, 7, 185, 185/1, 362, 362/1. OZ člen 174, 174/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - denarna renta - delovne in zaposlitvene zmožnosti - napotki pritožbenega sodišča - vpogled v drug spis - sprememba tožbe - edicijska dolžnost - višina denarne rente - zastaranje zahtevka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.
Za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke je bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali.
Za priznanje pravice do rente ni bistveno, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo.
Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.
Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
Pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep so bile pritožbenemu sodišču predložene v reševanje dne 18.02.2020. Ob njihovem obravnavanju je Višje sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, in ponovno odredilo prekinitev začetih pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnopravni skladnosti ZPSVIKOB. Iz tega razloga je Višje sodišče spis s pritožbami vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči oz. ugotovi, da je postopek v tej zadevi (ponovno) prekinjen.