podjemna pogodba (pogodba o delu) - določitev plačila - določitev cene pogodbenih del - če cena ni določena
Plačilo je bistveni element podjemne pogodbe, dogovor o višini plačila za delo pa ni bistvena sestavina take pogodbe in je ta lahko veljavno sklenjena tudi, če se pogodbeni stranki o ceni ne zedinita. Vendar mora v primeru, ko plačilo med pogodbenima strankama ni bilo dogovorjeno, toženec pa konkretno ugovarja višini tožbenega zahtevka, tožnik za svoj uspeh v pravdi zahtevek za plačilo opravljenega dela utemeljiti v smislu drugega odstavka 642. člena OZ.
Če dogovor o višini ni bil dosežen, bi tožnica morala zatrjevati in dokazati, da znesek iztoževanih storitev ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. Če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča, sodišče določitev cene odreče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083662
ZIZ člen 29a. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - začasna odredba - predlog za zavarovanje - nepopoln predlog - nerazumljivost sklepa - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - denarna kazen - izvedba naroka - kondikcijska terjatev - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - porok - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - obstoj verjetnosti terjatve - delna ničnost - novejša sodna praksa - sodna praksa Sodišča EU
Da bi lahko govorili o začetku teka zastaranja, bi moral tožnik v letu 2015 oz. že v letu 2010 (za kar se zavzema tožena stranka) vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
V kolikor bi toženka kot ugovor zoper zahtevek tožnice za plačilo želela uveljavljati jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine (prodajna pogodba) oziroma na znižanje plačila (podjemna pogodba), bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezne trditve, zlasti glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega in pravilnega grajanja (notifikacije), opredeliti pa bi morala tudi, kolikšna je manjvrednost stvari zaradi napak oziroma kolikšno znižanje kupnine (plačila) uveljavlja.
Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083603
URS člen 3a, 23, 33. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 180, 180/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZPotK člen 23, 23/2.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - izrek denarne kazni - izvršilno sredstvo - namen zavarovanja terjatve - sodna praksa - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine - pravice potrošnika - razlaga prava EU - načelo lojalne razlage - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nepošten pogodbeni pogoj - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - povprečni potrošnik - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - retroaktivna uporaba predpisa - dokazni standard verjetnosti
V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodb se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive Sveta 93/13/EGS in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Nasprotno, tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00083614
OZ člen 239, 240.
pogodbena odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost projektanta - vzročna zveza - pretrgana vzročna zveza
Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083637
SPZ člen 66, 66/3. OZ člen 507, 512.
uveljavljanje predkupne pravice - razveljavitev in sklenitev prodajne pogodbe - kršitev predkupne pravice solastnika - zavrnitev tožbenega zahtevka - obvestilo solastnikov o prodaji - pisno obvestilo o nameravani prodaji in pogojih prodaje - dejanska seznanitev - izjava o neuveljavljanju predkupne pravice - odpoved predkupni pravici - povezane pogodbe - način prodaje - dogovori o bistvenih sestavinah pogodbe - ustrezen način obveščanja - dokazna ocena - veljavna sklenitev pogodbe - ničnost pravnega posla
Ravnanje prodajalca in kupke odstopa od najboljših praks pri sklepanju pravnih poslov. Te v primeru obstoja predkupne pravice vključujejo pisno obvestilo prodajalca predkupnemu upravičencu z vsemi zakonsko zahtevanimi prvinami. Z odmikom od najboljših praks sta si sklenitelja pogodbe otežila dokazovanje, da je bila predkupna pravica tožnikov spoštovana, vendar pa takšen odmik sam po sebi še ne pomeni, da nista dosegla zakonskih zahtev in da je bila predkupna pravica tožnikov kršena. Tožnika sta bila namreč v resnici pravočasno seznanjena z vsemi zahtevanimi okoliščinami prodaje in sta se informirano odpovedala uveljavljanju predkupne pravice.
Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.
neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo stvari - upravljavec proge - jahališče na hipodromu - izvedba projekta - izdelava betonskih elementov - pogodbena obveznost - korist - konkretno in realno prikrajšanje - sodba presenečenja - pravni temelj terjatve
Subjektivno presenečenje in razočaranje stranke nad odločitvijo sodišča še ne utemeljujeta očitka o sodbi presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo biti sodišče prve stopnje usmerjeno v razreševanje vprašanja, kako in s čim tožena stranka ni (neupravičeno) obogatena. Izhodišče je namreč nasprotno. Za uspeh zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi bi moralo biti izkazano, da je tožena stranka bila obogatena.
Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v primeru njegovega predčasnega odstopa od pogodbe mandatarju plačati vse dogovorjene pavšalne zneske do konca dogovorjenega obdobja, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, v kolikor pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.
Glede ugotavljanja obsega škode tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila, da bi ji nastala škoda v uveljavljani višini, niti konkretnih navedb o višini nastale ji škode. Zato na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je tožničin zahtevek nesklepčen. Tožničina trditvena podlaga je šla tekom celotnega postopka zgolj v smer navajanja trditev glede sklenjenega dogovora in avtonomije pogodbenih strank, ne pa v substanciranje popolnega in jasnega navajanja dejstev v smer izkazovanja nastale škode. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00084445
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 481, 481/1, 481/1-1, 481/2, 483, 483-6. ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 328, 328/2, 329, 329/5, 331, 342, 342/5, 344, 344/1, 347, 347/1, 347/2, 347/3. ZUreP-2 člen 200. ZZK-1 člen 112, 243, 243/1, 243/3, 243/3-4. OZ člen 510. ZUreP-3 člen 205, 205/4, 210.
zloraba stečajnega postopka - zavrnitev tožbenega zahtevka - ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku - restriktivna razlaga - zlonamernost - predkupna pravica - predkupni upravičenec - sklenitev najemne pogodbe - ustanovitev predkupne pravice - soglasje stečajnega sodišča - uveljavljanje predkupne pravice - pogodbena predkupna pravica - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - načini prodaje - nezavezujoče zbiranje ponudb - izdaja zemljiškoknjižnega dovolila - vpis v zemljiško knjigo - publicitetni učinek vknjižbe - izbrisna tožba - ničnost prodajne pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami - neveljavnost vknjižbe - prepoved prometa z nepremičnino - varstvo javnega interesa - razlastitveni postopek - zaznamba razlastitvenega postopka - funkcionalna pristojnost sodišča - gospodarski spor - spor o stvarnih pravicah na nepremičnini - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - standard obrazloženosti sodne odločbe
Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno.
Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice.
V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno sklicevanje, da nevpisane predkupne pravice upravitelj ne bi smel upoštevati pri prodaji nepremičnin.
Tudi če bi držalo stališče pritožnice, da gre za gospodarski spor, bi šlo pri tem kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj so pravila postopka v gospodarskem sporu v primerjavi s pravili rednega civilnega postopka strožja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083612
OZ člen 87, 87/1, 190, 193, 198, 346, 352, 352/3, 366, 371. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 6, 6/1, 7, 7/1. ZPP člen 8, 319, 319/3, 324, 324/3, 360, 360/1. ZPotK člen 21, 21/3.
ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - pogodba o dolgoročnem posojilu - nepošten pogodbeni pogoj - sodna praksa SEU - dajatveni zahtevek - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - pravica dostopa do sodišča - vložitev tožbe - dolžna skrbnost - valorizacija - načelo monetarnega nominalizma - nadomestilo za uporabo tuje stvari - odvračalni učinek - pobotni ugovor - ugovor procesnega in materialnopravnega pobota - materialno procesno vodstvo
Najzgodnejši trenutek, ko bi tožnika lahko vedela za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, je trenutek, ko sta vložila tožbo na ničnost pogodbe - šele takrat sta razpolagala z informacijami, ki so jima omogočale uveljavljanje dajatvenega zahtevka. Kondikcijski zahtevek v tej zadevi tako ni zastaral.
Namen materialnega procesnega vodstva ni, da se stranko spodbudi, da vloži določeno pravno sredstvo, ampak da se v primeru že vloženega sredstva opozori na odpravo morebitne nesklepčnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083476
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1. OZ člen 578. SPZ člen 157, 167, 167/2, 204.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o začetku stečajnega postopka - domneva trajnejše nelikvidnosti - prezadolženost - insolventnost - namensko posojilo - verjetnost terjatve - procesna legitimacija - odločitev sodišča - zaključek glavne obravnave - odstop od pogodbe - financiranje - namenska poraba sredstev - podatki o prometu - zavarovanje - hramba blaga - stroški hrambe blaga
Za odločitev sodišča je ključen presečni trenutek zaključka naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, tj. ali so ob zaključku naroka izpolnjeni zakonski pogoji, aktivna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Zato je razumljivo treba upniku dopustiti, da stanje terjatve poračuna glede na datum zaključka naroka, posebno še ob upoštevanju trajanja predmetnega postopka (več kot 1 leto).
Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da namenska poraba sredstev iz naslova prejetega financiranja za obratna sredstva v skladu z medsebojno pogodbo in splošnimi pogoji pomeni, da bi moral dolžnik ves čas trajanja posojilnih pogodb izkazovati obseg obratnih sredstev v zvezi z dobavami italijanskemu kupcu najmanj v višini prejetega financiranja. To pomeni, da bi moral skupni znesek dolžnikovih denarnih sredstev, plačanih predujmov dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge blaga in zalog blaga v skladišču ter kratkoročnih terjatev do italijanskega kupca ves čas dosegati najmanj znesek prejetega financiranja. Ker glede na podatke v dokumentaciji dolžnika samega ni bilo tako, dolžnik pa ni uspel dokazati namenske porabe financiranja obratnih sredstev, je upnik utemeljeno odstopil od pogodbe skladno s Splošnimi pogoji in 578. členom OZ.
Sklicujoč se na bruto bilanco dolžnika za prvo trimesečje leta 2023 in konto kartico prometa z italijanskim kupcem za leto 2023, je upnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato se je slednje procesno prevesilo na dolžnika: če posojena denarna sredstva za financiranje obratnih sredstev niso bila plasirana niti kot denarno dobroimetje na bančnih računih dolžnika niti v nabavljenih zalogah sladkorja ali plačanih predujmih dobaviteljem za še neizdobavljene zaloge in niti v terjatvah do italijanskega kupca, bi moral dolžnik konkretno pojasniti, kam pa jih je potem plasiral. Podatki o višini italijanskemu kupcu izstavljenih računov v določenem obdobju ne povejo, kako je dolžnik porabil prejeto posojilo (za kakšen namen), saj ne gre za primerljive kategorije.
URS člen 39, 22. ZIZ člen 53, 239, 267, 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
Lojalna razlaga določb nacionalne zakonodaje pomeni razlago, skladno s stališči, izraženimi v odločbah SEU (tudi C- 287/22, za katero pritožba očita, da se nanjo primarno opira izpodbijana odločitev), zato uporaba takšne lojalne razlage s sklicevanjem na sodbe SEU ne predstavlja mehanske aplikacije.
Kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče vsebino določb ZIZ razlagalo evroskladno z jezikovno in namensko razlago (ki sta lastni našemu nacionalnemu pravu), zato pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost uporabljenega načela primarnosti in razlagalnega pristopa ter ne izkaže trditev o uporabi določb ZIZ contra legem.
ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.
Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla.
Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizvajalski pogodbi zavarovanju izvajalca glede (napak) kakovosti izvedenih del.