Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.
V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.
Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženkino zavajajoče ravnanje (zamolčanje podatka o preteklem plazu) bi bilo zato kvečjemu pomembno, če bi tožnik uveljavljal zahtevke zaradi napake volje (zaradi zmote po 46. členu OZ oziroma prevare po 49. členu OZ). Vendar takega zahtevka ni postavil, temveč v tej pravdi zahteva denarno povračilo stroškov odprave zatrjevane stvarne napake.