Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.
Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.
Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.
Po pravilu o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP tožeča stranka zatrjuje dejstvo, da je bila sklenjena najemna pogodba in to dejstvo mora tudi dokazati. Ugotoviti je mogoče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla. Na drugi strani pa so bili ugovori tožene stranke, da najemna pogodba ni bila pisno sklenjena v mesecu avgustu 2021 in predloženi dokazi zato prepričljivi.