Na pravdo zapuščinsko sodišče napoti tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). O verjetnosti pravic sodišče odloči v povezavi z razpravnim načelom in načelom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki veljata v pravdnem postopku. To stori tako, da na podlagi podatkov in dokazov s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno trditveno in dokazno breme, izkazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval, in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo. Če je tako, potem breme izkazati za verjetno nasprotno, preide na nasprotno stranko in je verjetnost njene pravice manjša.
Zgolj dejstvo, da ima dolžnica nizka sredstva za preživljanje, t.j. da prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, odloga izvršbe prav še ne more utemeljiti, temveč velja prej nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo v zakonsko predvidenem dovoljenem času odloga dolžnik lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled, če je dolžnik slabega premoženjskega stanja pa je manj verjetno, da bi si v šestih mesecih, za kolikor je najdlje mogoče odložiti izvršbo iz posebno upravičenih razlogov, lahko priskrbel nadomestno nepremičnino. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odloga izvršbe ne opravičuje niti dolžničino zdravstveno stanje, saj sploh ni konkretno zatrjevala, kakšne hude zdravstvene težave naj bi imela, ob čemer drži, da sodna praksa upošteva zlasti huda akutna poslabšanja zdravstvenega stanja, ki dolžnike težje fizično ogrožajo.
Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Katera so odločilna dejstva, ki se dokazujejo v postopku, opredeli sodišče po opravljeni pravni kvalifikaciji zadeve. Določanje deležev na skupnem premoženju ni čisti matematični izračun, ampak mora sodišče celovito presoditi vse okoliščine primera. Sodišče upošteva zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 74. člena DZ). Vse dokaze v tej zvezi mora praviloma sodišče izvesti, razen če so med strankami odločilna dejstva nesporna.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Sodišče elaborata, na katerega se sklicuje v izreku izpodbijanega sklepa, ni prejelo. Izvedenec je sodišču poslal le izvedeniško poročilo, v katerem je sicer navedeno, da vsebuje vse bistvene sestavine elaborata, vendar se bo evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru skladno z izrekom sklepa in ob upoštevanju določb ZKN opravilo na podlagi elaborata. Pritožnik ima pravico, da je seznanjen s celotnim elaboratom in da se izjavi o njegovi vsebini. Ker sodišče elaborata ni pridobilo in ker ga ni vročilo pritožniku v izjavo, je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi njegove pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.
Sodišče prve stopnje je (tudi) glede preživljanja A. A., ki je zaupana v skupno varstvo in vzgojo, odločilo, da mora nasprotna udeleženka plačevati mesečno preživnino za A. A. predlagatelju. Odločitev je pravilna, ker je pretežno breme varstva in vzgoje na predlagatelju in ker nasprotna udeleženka pred sodiščem prve stopnje prve stopnje in v pritožbi ni določno nasprotovala takemu predlogu, da predlagatelju plačuje stroške, ki so povezani s preživljanjem A. A., enako kot to velja za B. A., ki je predlagatelju dodeljen v varstvo in vzgojo, s tem, da nasprotna udeleženka v postopku ni predlagala, da bi sama plačevala posamezne izdatke za A. A. Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da je predlagatelj previsoko ocenil posamezne potrebe otrok, s tem, da se tudi ni vsebinsko opredelila do posameznih mesečnih potreb otrok, ki jih je predlagatelj določno navedel v predlogu.
Obremenjenost nepremičnin s hipotekami ni pravna ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev, ki bi tožniku lahko omogočila pridobitev sredstev za plačilo sodne takse. Lahko pa predstavlja relevantno dejansko oviro (neunovčljivost obremenjenega premoženja), ki jo je treba glede na ugotovljene okoliščine obravnavnega primera upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.
Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
Za uporabo cenitve iz drugega sodnega postopka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - stranka mora podati predlog, da se ne postavi sodni cenilec za ugotovitev vrednosti nepremičnine; - predložiti mora cenitev nepremičnine, ki je predmet prodaje iz drugega sodnega spisa, ki ni starejša od dveh let; in - da vnovične cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali tisti, ki morajo biti poplačani iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine.
Ne glede na to, kakšne vrste terjatev upnik izterjuje s predlogom za izvršbo in kdo je upnik, in torej tudi v primeru, ko je predmet izvršbe terjatev iz naslova kritja stroškov za otroka in ko kot upnik nastopa mladoletni otrok, sme izvršilno sodišče izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoliti le pod pogojem, da ima terjatev, katere izterjavo je predlagal upnik, podlago v izvršilnem naslovu, ki je primeren za izvršbo.
Iz točke IV sodne poravnave sicer izhaja obveznost dolžnika, da krije polovico izrednih stroškov za upnici (tj. izdatkov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet), vendar pa v sami sodni poravnavi višina teh obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva- tj. nastanka stroškov za šolske potrebščine, interesne dejavnosti in šolski izlet, ki utegnejo nastati v prihodnosti. Višine obveznosti, ki dolžnika bremeni na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve navedenih (bodočih) dejstev (tj. višine dejansko nastalih obveznosti iz naslova v poravnavi opredeljenih izrednih stroškov) in izvedbe dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo zato potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
Ker zapadlost terjatev ni vezana na rok, ampak na drugo dejstvo, za dokazovanje zapadlosti (ter v tej zvezi za dokazovanje nastopa tega dejstva) veljajo določbe drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ in je zapadlost torej treba dokazati s tam navedenimi kvalificiranimi listinami, torej bodisi z (drugo) sodno poravnavo bodisi z javno ali po zakonu overjeno listino ali sodno odločbo, čemur pa upnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista zadostili.
Sodišče o pridržanju v psihiatrični bolnišnici ali na varovanem oddelku SVZ odloča na podlagi neposrednega, osebnega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. Določbi 46. in 62. člena ZDZdr je treba razlagati tako, da mora sodišče vedno vzpostaviti neposredni stik z osebo, pogovor (zaslišanje) pa se izpelje, če je možno glede na zdravstveno stanje osebe.
Ker so sodediči v sporu v zvezi z obsegom zapuščine na pasivni strani enotni in nujni sosporniki, dejstvo, da poravnave niso podpisali vsi toženi sodediči, pomeni, da poravnave tožena stranka sploh ni podpisala in poravnava ni bila veljavno sklenjena.
Kadar je spor glede vrednosti stvari, ki sestavljajo zapuščino, to pa je pomembno za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, od česar je odvisno vprašanje prikrajšanja nujnih deležev, je potrebna napotitev na pravdo.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.