Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR.
Delo na polavtomatski napravi za vtiskovanje plastičnih kosov v kovinsko cev sicer samo po sebi ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi in okolje, gre pa za takšno povečano nevarnost v konkretnem primeru, saj se je tožnica za delo na stroju šele usposabljala. Ker sta iz tega razloga delo naenkrat opravljala dva delavca, kar je povzročilo aktiviranje stroja ob nepravem času in tožnico poškodovalo, za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovarja.
Poleg tega tožena stranka odgovarja tudi krivdno, saj pred začetkom dela ni poskrbela, da bi tožnica pred začetkom usposabljanja opravila izpit iz varstva pri delu, pa tudi zato, ker oseba, ki jo je usposabljala, ni posebej pazila, da do poškodbe ne bi prišlo.
Zakonsko besedilo drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ jasno kaže, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje, ko lahko do izpodbijanja pravnih dejanj pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Dokazno breme objektivne neplačevitosti je na upniku. Poleg neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje so lahko znak dolžnikove neplačevitosti tudi druge okoliščine (primeroma navedene v komentarju OZ pri določbi 255. člena), katerih pa tožeča stranka, ki izvršbe zoper dolžnika ni vložila, niti ni zatrjevala; njena trditev, da dolžnik po pozivu dolga ni prostovoljno poravnal, pa ne zadošča standardu neplačevitosti dolžnika, saj, če slednji noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj še ni podan. Ta pogoj je namreč izpolnjen samo v primeru, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.
ZPP člen 141, 396, 396/1, 396/1-2, 141, 396, 396/1, 396/1-2.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka
Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da je začel rok 30 dni iz 2. tč. 396. čl. ZPP teči z dnem, ko je bila pritožnici odločba vročena na način, predpisan v 141. čl. ZPP. Vročitev je bila torej fiktivna. Za začetek roka za vložitev predloga za obnovo postopka v takem primeru ne more biti odločilen dan, ko se šteje, da je opravljena vročitev, za katero stranka zatrjuje, da ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP. Rok je lahko pričel zato teči šele tedaj, ko je tožena stranka dejansko izvedela za zamudno sodbo.
pravica do objave odgovora - svoboda izražanja - javni interes
Pri odločanju o zahtevku na objavo odgovora mora sodišče tehtati med ustavnimi pravicami iz 39. in 40. čl. Ustave RS. Določbo 42. člena ZMed je treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora oziroma, kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja / opravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije.
Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so bila vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne trase izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, zato je pravilen tudi materialni pravni zaključek, da nista toženca kakorkoli protipravno ali škodno delovala in zato ni njune odškodninske odgovornosti in nista dolžna opraviti zahtevanih del.
stranski intervenient - interevencijski učinek - ugovor slabega pravdanja
Tožena stranka je pojasnila, da se je v zadevi Pg 87/2003 priglasila kot stranski intervenient na strani tam tožene stranke (sedaj v obravnavanem sporu tožeče stranke), da pa se s stališčem tožene stranke ni strinjala. Kadar pa si pravdna dejanja stranke in stranskega intervenienta na njeni strani nasprotujejo, velja po izrecni določbi 4. odstavka 201. člena ZPP dejanje stranke in ne stranskega intervenienta. Ker je stranski intervenient nasprotoval temelju tožbenega zahtevka družbe S. d.o.o. v sporu Pg 87/2003, tožena stranka pa ga je priznala, sodišče ni upoštevalo ugovora stranskega intervenienta. Zato se pritožnica ne more sklicevati na intervencijski učinek sodelovanja tožene stranke kot stranskega intervenienta v sporu Pg 87/2003. V obravnavanem primeru nasprotovanja dejanj tožene stranke in stranskega intervenienta ima zato stranski intervenient v pravdi, ki teče zoper njega, vse ugovore slabega pravdanja.
Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico je prišlo izključno zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno reintegracijskemu zahtevku. S tem, ko je bila pravnomočna sodba kasneje v revizijskem postopku spremenjena(tako da je bil reintegracijski zahtevek zavrnjen), je odpadel temelj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, posledično je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo.
ugovor zoper sklep o izvršbi - vročitev odgovora na ugovor - načelo kontradiktornosti - enako varstvo pravic
S tem, ko dolžnik na upnikove navedbe in novo predložene dokaze ni imel možnosti odgovoriti oziroma se o njih izjaviti, je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti.
ZNP člen 37, 37. ZIKS člen 145, 145a, 145, 145a. ZDen člen 19, 19/1, 19/1-3, 27, 42, 43, 45, 46, 47, 48, 50, 19, 19/1, 19/1-3, 27, 42, 43, 45, 46, 47, 48, 50. OZ člen 364, 364. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 40, 40/1, 40/1-3.
povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe - vrnitev zaplenjenega premoženja obsojencu - vračanje v naravi - plačilo odškodnine - pisna pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - pritožbena novota
Nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 19. člena ZDen). Ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za javno kategorizirano cesto, ki predstavlja javno dobro, se sporni parceli vsaj v tistem delu, po katerem poteka javna cesta, ne bi smeli vrniti v naravi. Ker sodišče prve stopnje z omenjenimi podatki ob odločanju o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja ni razpolagalo, ni v zadostni meri raziskalo in ugotovilo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja pogojev za uporabo izjeme iz 19. člena ZDen, ki določa primere, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – delež zakoncev na skupnem premoženju
Materialnopravna narava tožbe na ugotovitev deleža na skupnem premoženju je taka, da onemogoča, da bi se ločeno obravnaval zahtevek glede ugotovitve deleža enega od deleža drugega zakonca (59. in 60. čl. ZZZDR). Odločitev o deležu tožnika ima neposreden vpliv na odločitev o deležu toženke. Če je torej delež tožnika 70 % (ugoditev zahtevku tožeče stranke), bi nujno sledil le sklep, da je toženkin delež hkrati 30%. Tak zahtevek pa ni postavljen, gre za nesklepčno tožbo.
Ugotovitev, da se je toženka zavezala vrniti posojilo v sedmih letih ne pomeni, da so posamezni obroki posojila samostojne terjatve (anuitete), za katere bi veljal triletni zastaralni rok (tako se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001 in II Ips 377/2002 z dne 15.1.2003). Obroki posojila ne pomenijo posameznih delov neke celote, temveč je pri njih na več delov razdeljena sama obveznost, zato tudi niso občasne terjatve temveč navadna obročna odplačila, za katera drugi odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok.
Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti.
Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije – predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka
Za nadaljevanje postopka v obravnavanem primeru ne zadošča zgolj okoliščina, da je bil pritožnik družbenik izbrisane družbe – tožene stranke in njen pravni naslednik, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, in sicer mora tožeča stranka podati predlog za nadaljevanje postopka.
pravica do informacije in vpogleda - nekdanji družbenik - aktivna legitimacija
Glede na funkcijo in namen je imetnik pravice do informacij in vpogleda pri družbi z omejeno odgovornostjo lahko le fizična ali pravna oseba, ki ima status družbenika take družbe in samo dokler ima tak status.
Tožnikovo delo je bilo ovrednoteno z določenim številom točk v pogodbi o zaposlitvi in sklepih o razporeditvi, Ker tako določeni plači ni nikoli ni ugovarjal oziroma ker pogodbe o zaposlitvi in sklepov o razporeditvi ni izpodbijal, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo višje plače neutemeljen. V tem primeru namreč ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo pred sodiščem.
Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanih pravicah in obveznostih uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.
Tožnik na podlagi čl. 190 OZ utemeljeno zahteva od tožene stranke vračilo zneska, ki ga je tožnik plačal na podlagi regresnega zahtevka, ker je uspel dokazati, da za škodo ni odgovoren in njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.
Tožeča stranka je dejansko posojilo družbi M. tudi nakazala, zato ni šlo med tožečo stranko in družbo M. za sklenitev navidezne pogodbe v smislu 66. člena tedaj veljavnega ZOR. Tožeča stranka je izrecno privolila v prevzem dolga družbe M. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke. Direktor pravnega prednika tožene stranke je namreč tožeči stranki na njeno zahtevo izročil dve izjavi, v katerih je potrdil popoln prevzem obveznosti vračila kredita po posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo M. d.o.o..
neprava obnova - izrek enotne kazni - predlog za prestajanje kazni v polodprtem oddelku
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo obdolženčevemu predlogu za izrek enotne kazni. Predloga, da naj prvostopno sodišče odloči tudi o tem kje bo kazen prestajal, pa obsojenec, kot to sam navaja tudi v pritožbi, ni niti podal.