Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama.
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v pritožbi izpostavljenih prič ni zaslišalo (4. in 5. točka obrazložitve).
Po oceni pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru dogovor o pristojnosti veljavno sklenjen, saj je bil vsebovan v splošnih pogojih, na katere pisno sklenjena pogodba izrecno napotuje z navedbo hiperbesedilne povezave na spletno mesto, ob dostopu na katero se je mogoče gospodarskemu subjektu pred podpisom (pisno potrditvijo) pogodbe seznaniti z navedenimi splošnimi pogoji (jih prenesti ali jih natisniti). V tej zvezi ni nobene potrebe, da bi bila stranka (ki je gospodarski subjekt), proti kateri se dogovor o pristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja, izrecno opozorjena na obstoj prorogacijske klavzule v splošnih pogojih.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka akcesoren postopek, katerega končni uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari, zato tudi stroški zavarovanja sodijo med pravdne stroške. Res se je v predmetni zadevi postopek zavarovanja začel pred začetkom pravdnega postopka, vendar je bilo o ugovoru zoper začasno odredbo odločeno v času, ko je že tekla pravda o zahtevku, ki je predmet zavarovanja. Zgolj dejstvo, da se po sodnem redu postopek izdaje začasne odredbe še naprej vodi v ločenem spisu, ne vpliva na ugotovitev, da gre za strošek pravdnega postopka.
Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).
Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe v nobenem primeru ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja.