Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.

V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.

Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.

Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.

Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine

Glede utemeljenega suma se ni pojavila nobena spremenjena okoliščina, ki bi to osnovno predpostavko za pripor kakorkoli omajala.

Sodišče prve stopnje je za zaključek o begosumni nevarnosti obdolženca podalo konkretne in za obravnavano zadevo relevantne razloge. Ti temeljijo na okoliščinah, ki se od odreditve pripora niso spremenile.

Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.

Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva.

Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.