Pritožbeno sodišče ne more zavrniti zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe, če relevantna dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, sodišče prve stopnje ugotovi samo, ta dejstva pa (samostojno ali v povezavi z zatrjevanimi) tožbeni zahtevek utemeljujejo in ko pritožnik ne uveljavlja kršitve razpravnega načela. Pod nadaljnjo predpostavko, da te dejanske ugotovitve niso izpodbijane s pritožbo ali da prestanejo pritožbeni preizkus, jih mora sodišče druge stopnje vzeti v podlago svoje odločitve (ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče do nje prišlo ob postopkovni kršitvi, na katero drugostopenjsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti).

Za obogatitveni zahtevek je bistvena korist, ki jo je brez pravne podlage pridobil okoriščeni solastnik: predmet zahtevka je dosežena korist oziroma njena vrednost (prvi odstavek 190. člena, 198. člen OZ). Prikrajšanje na eni strani je relevantno (le) kot vzrok, ki je omogočil korist na drugi strani, zato zadošča, da obstoji, ni pa ga treba ovrednotiti; skladno z navedenim za sklepčnost tožbe v zvezi s prikrajšanjem zadošča trditev, da tožnik ni mogel uporabljati solastne stvari, ker mu je toženec to onemogočil. V zvezi s koristjo mora tožba, da bi bila sklepčna po temelju, vsebovati trditev o načinu in času (trajanju) uporabe, ter o okoliščinah, relevantnih za zaključek o koristi od uporabe. Trditve o okoliščinah, pomembnih za vrednotenje koristi, pa so potrebne za odločitev o višini zahtevka.