Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vendar le pod pogoji, določenimi v naprej v zavarovalni pogodbi. Revizijsko sodišče dopušča tudi druge življenjske primere, ko bi zavarovalnica v Splošnih pogojih lahko določila pravico do predčasnega odkupa vrednosti zavarovalne police, vendar pa citirana zakonska določba ni omogočala oziroma ni napotovala na izčrpno navedbo vseh v poštev prihajajočih primerov.

Kot je to pravilno obrazložilo že višje sodišče v točkah 25-26, to ne pomeni, da je vsak poseg v njegovo osebnostno sfero in po njegovi smrti v pravico do pietete svojcev s strani javnosti samodejno upravičen. Zagotovo ima dedič pravico poskrbeti za ohranjanje dobrega imena pokojnega, ne more pa jamčiti, kadar gre za absolutno javno osebo par excellence, preprečiti ohranjanja spomina nanjo.