Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker so njeni razlogi sami s sabo in z izrekom sodbe v nasprotju, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje storjene procesne kršitve sodišča prve stopnje kljub pritožbenim navedbam in obligatornemu preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zaznalo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, zato je storilo enako kršitev.
Če ima sodba sodišča prve stopnje tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo tudi ni mogoče pritožiti - s tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno in sploh brez razlogov, dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničiti pravice do pritožbe. Zaradi navedenega sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti storjene procesne kršitve sodišča prve stopnje iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 354. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje.
V primerih, ko gre zgolj za čisto pravno zmoto, ustaljena sodna praksa načelno izključuje priposestvovanje. Tudi v konkretnem primeru so prisotne nekatere prvine takšne zmote in sicer predvsem nepoznavanje kompleksne in relativno zapletene pravne ureditve glede načina vračanja arondiranih zemljišč, ki niso upravičencu več potrebne, bodisi na podlagi ZKZ, bodisi na podlagi ZDen. Vendar pa je glede na nekatere dodatne in drugačne okoliščine bistveno, ali je bil priposestvovalec v upravičeni zmoti glede veljavnosti pravnega posla. Takšna zmota, ki privede v priposestvovanje lastninske pravice, namreč „sanira“ ničnost pravnega naslova tudi upoštevaje nekoliko drugačno ureditev pogojev za priposestvovanje med prej veljavnim ZTLR in sedaj veljavnim SPZ.
Priposestvovanje ni moglo teči od odstopne izjave z dne 21. 11. 1991, ko je bila sporna nepremičnina še v družbeni lastnini, temveč šele od lastninjenja dalje - to pa je od 11. 3. 1993. Tudi glede sporne nepremičnine je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, in ne že s sprejemom nove ustave.
Pri ugotavljanju višine tožnikovega prikrajšanja po razpadu zunajzakonske skupnosti zaradi vlaganj v nepremičnino v solasti zunajzakonskega partnerja in tretje osebe se ne upošteva korist zaradi brezplačnega bivanja v stanovanju v času trajanja zunajzakonske skupnosti in ob soglasju solastnikov nepremičnine.
Metoda, ki sta jo uporabili nižji sodišči, ko sta ugotovili zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečane vrednosti nepremičnine, nato pa od tako ugotovljene višine vlaganj še odšteli korist zaradi brezplačne uporabe stanovanja, je materialnopravno zmotna.
V primeru, ko gre za t. i. dejansko razlastitev, načeloma ni mogoče izključiti tožnikovega stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena SPZ: lastninska pravica tožnika, sam poseg in protipravnost takšnega posega.
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnik poseg v svojo nepremičnino dovolil, zato v okoliščinah konkretnega primera sam poseg tožene stranke v tožnikovo nepremičnino (zaradi tožnikovega soglasja) ne predstavlja protipravnega ravnanja. Za ugoditev tožnikovemu zahtevku torej ni ovira ZCes-1, temveč tožnikovo soglasje.