nepremoženjska škoda - duševne bolečine - skaženost - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - spiralni urez po celi dolžini desnega kazalca
Prisoja odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upravičena le izjemoma, v kolikor bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali v kolikor bi obstojale posebne okoliščine.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – solidarna odgovornost – nevarna stvar
V primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. Pogoj za solidarno odgovornost toženke za škodo, ki nastane tretjemu, je trčenje obeh vozil. Škoda mora izvirati iz sfere nevarnih stvari.
darilna pogodba - preklic darilne pogodbe - zmotna uporaba materialnega prava - obči državljanski zakonik
Glede na to, da sta stranki darilno pogodbo sklenili 17.01.1996, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravna pravila ODZ, saj ZOR darilne pogodbe ni urejal. Pogoji za preklic darila po ODZ se v primeru nehvaležnosti obdarjenca do darovalca nekoliko razlikujejo od pogojev, ki jih določa OZ. Sodna praksa je zavzela stališče, da vzrok za preklic ne more biti vsako drobno nedovoljeno dejanje obdarjenca, ampak je le huda nehvaležnost lahko vzrok za preklic. Pravna pravila ODZ o darilni pogodbi se od ureditve po OZ razlikujejo tudi glede roka za preklic darila.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
ZOR člen 277, 324, 919, 942. OZ člen 299, 378, 943, 966. ZPP člen 39, 327, 327/1, 327/3.
osebno zavarovanje – nezgodno zavarovanje – zavarovalna vsota – odškodnina – zakonske zamudne obresti – načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002
V primeru, ko stranka iz naslova osebnega zavarovanja zahteva zavarovalno vsoto, katere višina je določena že v zavarovalni pogodbi (in torej ni bila določena šele s sodbo), ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002.
ZDen člen 74, 74/1, 81, 82, 83. ZD člen 221, 221/1.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – sklep o dedovanju – pravnomočen sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja
Možnost izdaje dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju je izključena takrat, kadar po istem zapustniku že obstoji pravnomočen sklep o dedovanju glede denacionaliziranega premoženja.
URS člen 22, 23, 25, 26. OZ člen 179. ZVPSBNO člen 25. EKČP člen 6, 41.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodninska odgovornost države - analogna uporaba splošnih pravil odškodninskega prava
V prehodnem obdobju do uveljavitve v ZVPSBNO je treba o zahtevkih za varstvo ustavnih pravic odločati z neposredno uporabo 26. člena URS in z analogno uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ.
Ker ni gotovo, da je bila vročitev tožbe tožencu opravljena pravilno, ne more nastopiti fikcija vročitve, po kateri se šteje, da mu je pisanje vročeno, čeprav se dejansko z njim ni seznanil.
Sodišče na svojo odločitev o tem, katere dokaze bo na naroku izvedlo, ni vezano, saj gre za odločitev procesnega vodstva. Ker je bila tožnica v zadevi že zaslišana, pa ni navedla novih trditev, ki bi narekovali njeno ponovno zaslišanje, je sodišče, kljub temu da ji je pravilno vročilo vabilo na zaslišanje stranke, ni dolžno ponovno zaslišati.
pritožba - pritožbeni rok v postopku izdaje začasne odredbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe
Vložitev pritožbe je vezana na prekluzivni rok in je vložena pravočasno, če je do izteka roka izročena sodišču oziroma oddana pri pošti priporočeno ali brzojavno (člen 112 ZPP).
neupravičena obogatitev – verzija – verzijski zahtevek – kondikcija
Toženec, ki je odškodnino za nepremoženjsko škodo na osnovi pravnomočne sodbe izterjal v izvršilnem postopku in vedel za zoper izvršilni naslov vloženo revizijo, po uspešni reviziji in razveljavitvi sodbe ne more zavrniti zahtevka za vračilo prejetega s sklicevanjem, da je pošten prejemnik na osnovi 195. čl. OZ.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - dobra vera - domneva o dobrovernosti posestnika - domneva dobrovernosti posestnika - dokazovanje dobre vere
Iz postulata o domnevi posestnikove dobrovernosti izhaja, da ni treba nikomur dokazovati svoje dobre vere. Predmet dokazovanja je zgolj nedobrovernost.
Vsebina dejanskega elementa dobre vere zunajknjižnega priposestvovalca je sicer res tista okoliščina, zaradi katere ima lahko dobroverni tretji kot pridobitelj v določenih primerih raziskovalno dolžnost o tem, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Vendar glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini neposredne posesti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov nad spornim gozdom, v konkretnem primeru pravnemu predniku tožene stranke (in posledično toženki sami) ni mogoče očitati opustitve.
delitev solastnine - način delitve solastnine - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev solastnine - civilna delitev solastnine - pogoji za fizično delitev solastnine
Delitev solastnine na način, da stvar pripade enemu od solastnikov in sorazmernemu izplačilu ostalih solastnikov, je mogoč le v primeru, ko zakonsko določeni pogoji za fizično delitev stvari niso podani.
Sodba prvega sodišča, ki je bila v obsodilnem delu razveljavljena, kar je povzročilo nadaljevanje sojenja, v zavrnilnem pa pravnomočna, glede na specifičnost zahtevka za plačilo premoženjske škode, ki se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne predstavlja pravnomočno razsojene stvari, ki bi preprečevala odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku, če je ta ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, prilagojen izvedenskemu mnenju, izdelanem v ponovnem sojenju.
leasing - kršitev pogodbe o leasingu - poslovna odškodninska odgovornost - neposlovna odškodninska odgovornost - pobotni ugovor
Ker tožnica očita toženki kršitev pogodbe, je potrebno presojati odškodninsko odgovornost toženke po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena OZ.
vknjižba lastninske pravice – sklad kmetijskih zemljišč – vknjižba po 14. členu ZSKZ – listina za vpis lastninske pravice – navodila o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb
Tudi za vpis lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ je potrebno predložiti listino v skladu s 40. členom ZZK-1, upoštevajoč smiselno uporabo Navodila o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad.
Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja po ZDKG je odločilno, da gre za zemljišča, ki so pred nacionalizacijo pripadala kmetijsko gospodarski enoti, ki je sedaj zaščitena kmetija.
Določilo 5. odstavka 98. člena ZPP določa, da sodišče tožbo ali pravno sredstvo zavrže, če odvetnik vlogi ne predloži pooblastila (ko gre za prvo pravdno dejanje). Jasno je, da gre za vlogo stranke in ne pooblaščenca, vendar zakon prav za tako vlogo, v kolikor gre za tožbo oziroma pravno sredstvo ter je to prvo pravdno dejanje stranke, ki ga zanjo opravi odvetnik, določa, da se prav taka tožba ali pravno sredstvo zavrže.