izločitev nedovoljenega dokaza - izvajanje videonadzora - javni prostor - sorazmernost posega - pravica do zasebnosti - pravica do zasebne lastnine
Uvodoma je potrebno pojasniti, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, in sicer zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti.
neposlovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost ponudnika internetnih storitev - protipravnost - nedopustno ravnanje - vdor v informacijski sistem - DDoS napad - vzročna zveza - predvidljivost negativne posledice - dolžnostno ravnanje - objektivna predvidljivost škodne posledice - standard profesionalne skrbnosti
Nedopustno ravnanje je le tisto, če lahko kot njegovo posledico objektivno predvidimo možnost nastanka škode.
Pod pojem objektivno predvidljive posledice ne spadajo le običajne in najpogostejše posledice, ampak tudi manj verjetne. Pri presoji objektivne predvidljivosti pa so bistvene okoliščine konkretnega primera, ki so spremljale določeno ravnanje.
Zahteva po obveščanju uporabnika oziroma celo tožeče stranke, ki ni bila naročnik storitev, brez vednosti o predhodnem vdoru v informacijski sistem tožeče stranke, o DDoS napadu oziroma še več, celo pojasnjevanju hipotetično možnih razlogov za tak napad bi bila v konkretnih okoliščinah pretirana in nerazumna.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354.. ZPP člen 163, 163/3.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - stečajni postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 92, 94, 129, 129/1, 129/2, 222.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - plačilo razlike plače - delovna doba - višina dodatka
Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.
Tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik tako dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.
Izročevalec, ki odklanja izvrševanje obveznosti s strani prevzemnika in ki so določene v pogodbi o preužitku, ne more zahtevati razveze pogodbe o preužitku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010310
OZ člen 169, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda
Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - plačilo sodne takse - delno plačilo sodne takse - delni uspeh v postopku - sodna taksa za postopek na prvi stopnji - oprostitev plačila sodne takse
Tožnica je v postopku delno uspela in sicer s 85 %. Glede na ta uspeh je ob upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati 15% takse, torej del, ki ustreza delu zahtevka, s katerim ni uspela.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - invalid - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - ustrezno delovno mesto - denarno povračilo
ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1, 15, 16.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - nujne zdravstvene storitve - sporazum z bosno in hercegovino - začasno bivanje v tuji državi
Zaradi postopanja v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju v tožnikovem primeru, ko je šlo pri njem za nujno zdravljenje in si sam ni izbiral, niti ni mogel izbirati kje se bo zdravil in tožniku tudi ni mogoče očitati, da je uveljavljal zdravstvene storitve mimo postopka, poleg tega pa iz nobenega dokaza ni razvidno, da bi bil tožnik obravnavan tako kot zavarovanec druge pogodbenice, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik za nujne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v BiH upravičen do povračila celotnega zneska, ki ga je za te storitve plačal in ne zgolj do zneska, ki mu ga je z izpodbijanima odločbama priznal toženec.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.
Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen OZ. Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v spornem času.
Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - izbira presežnih delavcev - večje število delavcev
Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka v odpovedi ni bila dolžna konkretneje opredeliti izbire "presežnega" delavca, če je več potencialnih izbrancev za prejem odpovedi zaradi opravljanja istega dela. Konkretna izbira delavca za podajo odpovedi pa ne sme biti diskriminatorna.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov opravila kadrovsko prestrukturiranje, v posledici česar je zmanjšala število novinarjev urednikov, dela in naloge tožnika pa prerazporedila na druge delavce, pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožnikove odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
prestajanje zaporne kazni - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - priznanje krivde
Glede na pritožbene trditve, da so podani pogoji za alternativno prestajanje kazni, saj mu je le to bilo ponujano tudi s strani tožilstva v primeru priznanja krivde, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila ta ponudba dana le v primeru priznanja krivde. Obsojencu je torej bila ponujena možnost, ki pa je tedaj ni izkoristil, tako da je prišlo do sojenja. In več let po tem, ko mu je bila podana že navedena ponudba, se obsojenec na to ponudbo pač ne more več sklicevati. Rok za sprejem te ponudbe je namreč zamudil.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007998
ZJN-2 člen 17, 17/2, 24, 29, 29/9, 109, 109/1, 109/1-5. OZ člen 86, 86/2.
podjemna pogodba - dodatna dela - izvedba javnega naročila - prepoved sklenitve pogodbe eni stranki - ničnost
Če so bile na temelju 24. člena ZJN-2 in naslednjih podane predpostavke za oddajo javnega naročila, je bilo toženi stranki torej prepovedano sklepati pogodbe brez oddaje javnega naročila. Takšna prepoved sklepanja pogodb brez javnega naročila pa je veljala izključno za toženo stranko.
Odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba toženca šteje za umaknjeno, je bila sprejeta ob predpostavki, da slednji ni poravnal sodne takse za pritožbo. Toženec s priloženim gradivom prepričljivo izkazuje nasprotno. Sodno takso je namreč poravnal, vendar ne v enkratnem znesku 5.535,00 EUR, temveč s šestimi zaporednimi plačili po 930,00 EUR. Vsa plačila so bila opravljena v imenu toženca in s pravilno referenco ter pravočasno.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri tožniku do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in nastanka nove invalidnosti, po že ugotovljeni invalidnosti od 11. 4. 2013, pri tožniku ni prišlo in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.