DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00060480
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
delovni čas - zavarovalna doba s povečanjem - poklicno zavarovanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. Tako se kot delovni čas šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila, torej tudi z vožnjo povezana oziroma spremljajoča dela (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019).
ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 147, 148, 149.
invalidnina za telesno okvaro - vzrok telesne okvare - izvedensko mnenje - sprememba pokojninske zakonodaje
Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.
V tem primeru gre za dokončno in pravnomočno odločbo, s tem da je od odmere pokojnine preteklo že več kot 20 let. V tem primeru ni podana pravna podlaga niti v določbi 183. člena ZPIZ-2, da bi se ponovno presojala odločba, s katero je bilo odločeno o odmeri invalidske pokojnine. Zamujen je namreč desetletni rok določen v 183. členu ZPIZ-2. Razen tega pa tožnik neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 pri toženi stranki niti ni uveljavljal. Zahteval je namreč ponovno odmero po 401.a členu ZPIZ-2.
Tožniku, ki je bil pretežni del zavarovan po drugem oziroma tretjem odstavku 10. člena ZPIZ/83, so bile že priznane pravice ob ugotovitvi, da je bil zavarovan za širši obseg pravic in posledično mu je bila tudi invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove, ne pa od dejanske pokojninske osnove, saj bi bila v tem primeru invalidska pokojnina nižja.
ZPIZ-2 člen 27, 27/4, 178.. URS člen 2, 14, 14/2, 125, 155.. ZS člen 3, 3/1.
odmera starostne pokojnine - sprememba pokojninske zakonodaje - uporaba veljavnega zakona
V obravnavani zadevi je pomembno ne samo to, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ampak tudi to, kdaj je vložil zahtevo za priznanje te pravice. Postopek za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Glede na splošna pravna načela se za posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno.
Glede na načelo prilagajanja prava družbenim razmeram kot eno izmed načel pravne države določeno v 2. členu Ustave RS, zakonodajalec lahko enak položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. To pa ne pomeni, da je ravnanje v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, niti ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, saj se ZPIZ-2 uporablja le za naprej in ne za nazaj.
ZPIZ-2 člen 11.. ZUP člen 260, 260-1, 263, 263/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica do invalidske pokojnine - obnova postopka - novo dejstvo - subjektivni rok - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje dela tožbe
Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 10. 2018, vložil 9. 6. 2020 iz razloga, ker mu bosanski nosilec zavarovanja invalidsko pokojnino izplačuje od 18. 3. 2011 dalje. Slednje dejstvo v predmetni zadevi ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP-a. Torej starega novega dejstva, ki ga tožnik nebi mogel uveljavljati v pravnomočno končanem postopku o priznani pravici do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje. Tudi sicer bi glede na 263. člen ZUP-a lahko obnovo uveljavljal le v enomesečnem subjektivnem roku.
Glede na to, da je predmet socialnega spora presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov o zavrženem predlogu za obnovo upravnega postopka, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 18. 3. 2011 dalje. Ta del zavrnilne sodbe nima dejanskih niti pravnih razlogov. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je na to kršitev pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo in tožbo o vtoževani invalidski pokojnini od 18. 3. 2011 dalje, zavrglo.
ZPIZ-2 člen 183.. ZPIZ-2H člen 3, 3/1.. URS člen 14, 50.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - neprava obnova postopka - pravnomočna in dokončna odločba upravnega organa - dokup zavarovalne dobe - enakost pred zakonom
Doba, za katero je možen dokup, ni zavarovalna doba vse dotedaj, dokler dokup ni izveden oziroma so plačani prispevki. Pravico do vštetja takšne dobe se pridobi šele s plačilom prispevkov, kar se upošteva po pogojih veljavnih v času njene pridobitve. Povsem ustrezno je tako sklicevanje sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 327/2016 z dne 23. 5. 2017). Ker je ključno, da tožnik odmerjenih prispevkov za dokup dobe ni izvedel vse do konca veljavnosti ZPIZ-1, posledično to pomeni, da takšne dobe toženec ne more upoštevati kot to zahteva tožnik.
Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, da pri tožniku ne obstoji takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje invalidske pokojnine.
Sprememba v dejanski podlagi se presoja upoštevajoč pravnorelevantna dejstva, to je tožničino starost do uveljavitve ZPIZ-2 in ne njeno starost ob vložitvi vloge. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba v šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 določa, da če vdovi pravica do vdovske pokojnine preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi ko dopolni 53 let starosti. Tega pogoja tožnica ni izpolnila.
Tožnica zahtevanih zakonskih pogojev še vedno ne izpolnjuje, zaradi česar ni upravičena do priznanja vdovske pokojnine. Ker je ključen trenutek ugotavljanja starosti na dan 31. 12. 2012, se pravno relevantno dejansko stanje s potekom časa ne bo spremenilo.
ZPIZ-2 člen 4, 4/2, 108, 108/1, 108/2, 108/3, 111, 111/1, 111/2.. ZUstS člen 23.. URS člen 22, 50.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 14.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - nastanek invalidnosti - pričetek izplačevanja
Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedensko mnenje - pisna napaka - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da entenzopatij ni upoštevalo kot poklicno bolezen, saj navedeno stanje ni v Seznamu poklicnih bolezni. Razen tega naj bi bile entenziopatije zaradi pogojev na delovnem mestu zgolj pospešene, ne pa povzročene. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo ni posebej izpostavila, v kolikšni višini bi v primeru, če bi bile entenzopatije upoštevane kot poklicna bolezen (v okviru vibracijske bolezni) posebej vplivale na tožnikovo invalidnost. Skupno je namreč vpliv vibracijske bolezni ocenila v višini 40 % in tak odstotek je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.
ZPIZ-2G člen 130.. ZPIZ člen 20, 298.. ZPIZ-2 člen 99, 103, 393, 393/1, 393/2.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2.
družinska pokojnina - dodatek za pomoč in postrežbo - višina dodatka - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane.
Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2.. ZDSS-1 člen 61.. ZPP člen 8.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - izvedena priča - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.
ZPP člen 325, 339, 339/1.. ZDSS-1 člen 58, 82.. ZPIZ-2 člen 13 do 24, 27, 30, 37, 202, 398.. ZUP člen 147.. ZMEPIZ-1 člen 31.. ZUTD člen 140.
starostna pokojnina - višina pokojnine - pokojninska doba - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - predhodno vprašanje - relativna bistvena kršitev določb postopka - sprememba sodbe
V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZUP člen 50, 50/4.. ZPIZ-2 člen 4, 4/1, 26, 26/1, 108, 108/1, 111, 111/2.. URS člen 14, 14/2, 33, 50.
pravica do vdovske pokojnine - nadaljevanje postopka z dediči stranke - nepodedljive pravice - odločitev ustavnega sodišča
Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.
ZDR člen 206.. ZDR-1 člen 202.. OZ člen 346.. ZS člen 3.. ZPIZ-2 člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2.. URS člen 50.
plačilo prispevkov - poklicno zavarovanje - pravice iz obveznega zavarovanja - voznik tovornega vozila - zastaranje
Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena ZPIZ-2, ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.
Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov.
V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.
ZPIZ-2 člen 39a, 133, 159, 159/1, 159/2.. ZDavP-2 člen 93, 93/4.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - plačani prispevki za socialno varnost - izpolnjevanje pogojev
Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
ZPIZ-2 člen 16, 16/1.. ZPP člen 157.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - stroški postopka - povod toženca za tožbo - potrebni stroški postopka
Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave.