Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
ZPIZ-2 člen 202, 202/2, 202/11, 202/12, 206.. ZPIZ-2B člen 19.
pokojninska doba - zavarovalna doba - dokup pokojninske dobe - pokojnina
Tožnik je vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe. Dokup je uveljavljal na podlagi 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, in sicer s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2, torej po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 oziroma, podredno iz lastnih sredstev. Iz 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da bi moral tožnik uveljaviti pravico do poklicne pokojnine. Res je določeno, da se lahko dokupi pokojninska doba le za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka 202. člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine, vendar pa se omenjena določba očitno nanaša zgolj na prejemnike poklicne pokojnine. Ker ni bil prejemnik poklicne pokojnine in tudi ni bil dolžan uveljaviti poklicno pokojnino, pa ima tudi v tem primeru pravico do dokupa pokojninske dobe. Tožnik je izjavil, kdaj mu bo prenehalo obvezno zavarovanje, in kdaj bo uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih. Glede na to, da je dodana doba ugotovljiva, tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2, za dokup pokojninske dobe.
izvedenec - predlog za izločitev izvedenca - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.
Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.
ZPIZ-2B člen 39a, 39a/1. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 202, 202/8, 399.
starostna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
V doslej izvedenem dokaznem postopku je ostalo nerazčiščeno, ali so bili pri določitvi nove pokojninske osnove oziroma pri oblikovanju M4/M8 obrazca podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 glede na predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo zneski zaostankov plač, med drugim tudi potrdilo z dne 15. 1. 1997, izdelano skladno z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (uredba), pravilno upoštevani. Zgolj posplošeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so bili pri izračunu upoštevani pravilni podatki, kot jih je sporočil delodajalec, ki v bistvu v celoti sledi navedbam toženca, ne zadostuje, temveč je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno argumentirano in strokovno podprto odgovoriti na predhodno izpostavljena dejanska finančna vprašanja. Za to pa sodišče samo seveda nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je potrebno pritrditi pritožnici, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in spoštovanje načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 v obravnavnem primeru potrebno po uradni dolžnosti skladno z 62. členom ZDSS-1 postaviti sodnega izvedenca finančne stroke.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 48, 109, 421.
vdovska pokojnina - uporaba zakona - odmera vdovske pokojnine
Zavarovanec, po katerem vdova uveljavlja pokojnino je umrl 24. 8. 2008 zaradi nesreče pri delu. Do dneva smrti je dopolnil 27 let starosti, njegova pokojninska doba s prišteto dobo znaša 22 let, 10 mesecev in 8 dni. S tem so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica izpolnjuje pogoje po 110. členu v zvezi s 421. členom ZPIZ-1.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.
Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.
starostna pokojnina - pokojninska doba - prostovoljno zavarovanje
Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.
Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.
ZUP člen 260.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 29, 42, 52, 53.. ZPIZ-1 člen 36.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
ZPIZ-2 člen 27.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 57, 57/2.
starostna pokojnina
Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.