Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 39a, 399.. ZPol člen 87.. ZPIZ-2B člen 34.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 87. členu ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že večkrat zavzelo stališče. V vseh primerih je štelo, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 se šteje, da gre za izpolnjevanja pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena.
ZPIZ-1 člen 110, 110/6.. ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/3, 53/4.
vdovska pokojnina
Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno pravno stališče glede neizpolnjevanja pogojev, ki so potrebni za priznanje pravice do vdovske pokojnine in so določeni v ZPIZ-2 (53. člen). Tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so na njeni strani, torej na strani vdove, saj ni ob smrti umrlega zavarovanca dopolnila potrebne starosti, niti med trajanjem pravice do vdovske pokojnine ni dopolnila predpisane starosti (prvi, tretji oziroma četrti odstavek 53. člena ZPIZ-2).
delna vdovska pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine
ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če se zavarovancu izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine.
ZPP člen 20, 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1.. ZDSS-1 člen 73, 81, 82.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 396, 396/1, 396/3.
nedovoljena sprememba tožbe - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
S prvotno postavljenim zahtevkom torej tožnik ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb uveljavlja priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, s spremenjenim oziroma razširjenim zahtevkom pa zaradi dopolnilnega mnenja invalidske komisije plačilo razlike do plače in prispevkov, kot če bi delal. Prvotno postavljen in razširjen tožbeni zahtevek torej nimata prave zveze, zato sprememba tožbe zakonito ni bila dopuščena.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 38, 39a, 202, 399.. ZPIZ-2B člen 7, 18.. ZPol člen 87.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 87. členu ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 večkrat že zavzelo stališč. V vseh primerih je štelo, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 se šteje, da gre za izpolnjevanja pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena.
Da bi tožena stranka lahko uporabila 183. člen ZPIZ-2 morajo biti izpolnjeni pogoji, da je z dokončno odločbo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda. Gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se poseže v pravnomočno odločbo zavoda. Namen ureditve te možnosti za spremembo dokončne odločbe je v tem, da se popravijo očitne, torej zaznavne napake, tako tehnične, dejanske ali vsebinske, do katerih je prišlo pri odločitvi o pravici ali njenem obsegu.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije. Iz pisno podanega mnenja, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi osebnega pregleda tožnika in na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu izhaja, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila znamenj prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, prav tako tudi ne duševne manjrazvitosti v ožjem smislu, pač pa še komaj povprečno razumsko opremljenost z nevrotičnimi osebnostnimi elementi. Gre torej za nevrotično nadgradnjo osebnostne insuficientnosti ter poudarjeno željo po upokojitvi. Izvedenec ni našel novih elementov, ki bi dodatno zmanjševali tožnikovo delazmožnost, upoštevaje obdobje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 1. 3. 2016. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti je glede na težo tožnikovih objektivnih težav ustrezna.
ZPIZ-2B člen 9.. ZPIZ-2 člen 26, 26/1, 61, 61/3, 116, 116/3.
sorazmerni del starostne pokojnine - del vdovske pokojnine
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, temveč gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2 še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 87. členu ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že večkrat zavzelo stališče. V vseh primerih je štelo, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 se šteje, da gre za izpolnjevanja pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/13-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnina s pravnomočno odločbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00006863
ZPIZ-2 člen 195, 195/1, 195/2, 195/3. ZPotK-1 člen 2, 2-5.
smrt upravičenca - limitna pogodba - negativno stanje na bančnem računu - izvajalec plačilnega prometa - vračilo preveč izplačane pokojnine - nakazilo denarnih sredstev
Napačna je razlaga sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da sorazmerno zmanjšanje negativnega stanja pomeni, da teh sredstev na računu ni več. Komitentka lahko do teh sredstev oziroma do sredstev v višini odobrenega limita prosto dostopa, vse do izteka limita. Sorazmerno kritje negativnega stanja predstavlja zgolj tehnično izvedbo prilivov na osebni račun komitentke.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti, o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.