Kadar so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, je mogoče posamični upravi akt spremeniti ali razveljaviti. Sprememba ali razveljavitev pa velja le za naprej. Torej tudi vzpostavitev zakonitega stanja je možna le za naprej, ne pa za nazaj.
Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
odmera pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
Pristojni nosilec države članice v primeru, ko je pridobitev pravice pogojena z dopolnitvijo zavarovalnih dob, upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice, kot bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja. Po določbi 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 se k zavarovalni dobi, v skladu zakonodaje katerekoli druge države članice prištejejo dobe, če je to potrebno za pridobitev pravic, ki so pogojene z dopolnitvijo zavarovalnih dob, a le pod pogojem, da se navedene dobe ne prekrivajo.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
URS člen 50.. ZUP člen 5, 5/2, 7, 14.. ZDSS-1 člen 82, 82/1.. ZPIZ-2 člen 30, 30/3, 30/4, 183.
neprava obnova postopka - pravica do socialne varnosti
Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove vloge. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi lahko upravni organ, upoštevajoč dostopne podatke iz upravnega spisa, tožnikove vloge in sodno prakso, ugotovil, da obstoji podlaga za uveljavitev izrednega pravnega sredstva. Le tako postopanje bi tožeči stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic. Tožnik je namreč v vlogi opozoril, da mu pri priznanju pravice do pokojnine, v pokojninsko osnovo, niso bile vštete plače za leto 1987. Navedeno opozorilo tožnika vzpostavlja dvom v pravilno oblikovanje pokojninske osnove.
Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, po sodni praksi sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravice na njihovi podlagi kasneje mogoče realizirati ali ne. Pri sistemski ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki glede na načelno določbo 2. člena ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti, načelih vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja ter ima javno pravno naravo, zakon ne zagotavlja vračila prispevkov. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s temelji sistema in ustavno nedopustna. Uporaba 190. člena OZ pa bi bila v nasprotju s temelji pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz ZPIZ-2.
Sodno varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je praviloma dopustno le zoper drugostopenjske oziroma v upravnem postopku dokončne posamične upravne akte toženca, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih zavarovanca oziroma tožnika. Po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Gre za procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je socialni spor sploh dopusten. Ko gre za pravice, obveznosti ali pravne koristi, sodišče torej v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke. Pomeni, da mora zavarovanec oziroma tožnik najprej izčrpati redne poti v okviru upravnega postopka in šele nato uveljavlja sodno varstvo.
III. kategorija invalidnosti - nove pravice na podlagi invalidnosti
Glede na to, da je bil tožnik že uživalec pravic iz invalidskega zavarovanja, saj mu je toženec z odločbo z dne 14. 2. 2012, kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, mu je mogoče nove pravice na podlagi ugotovljene spremembe oziroma ugotovljene III. kategorije invalidnosti v novi obliki, skladno z drugim odstavkom 126. člena ZPIZ-2 priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. To je ob dejstvu, da je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti 13. 12. 2017, od 1. 1. 2018 dalje.
Po ustaljeni sodni praksi se z izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 sicer lahko odpravijo tudi napake v postopku upokojitve, ki izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo, vendar le v 10-ih letih od vročitve odločbe o priznani pravici, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.
priznanje pokojninske dobe - delo na kmetiji - elementi delovnega razmerja - starostno zavarovanje kmeta
Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve 7. in 8. člena ZUP v predsodnem postopku ter ob domnevno enotni sodni praksi, čeprav ta ne obstaja, le na podlagi popolnoma pavšalne izpovedi tožnika zaključilo, da je njegovo delo na kmetiji od 24. 6. 1978 do 31. 12. 1983 s presledki vsebovalo bistvene elemente delovnega razmerja. Da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi, ne prijave v zavarovanje niti plačanih prispevkov, je štelo za pravno irelevantno. Ob takšnem zmotnem in zato nesprejemljivem pravnem izhodišču je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke in v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas tožnikovega dela na kmetiji od 24. 6. 1978 do 14. 5. 1979 in 19. 7. 1980 do 31. 12. 1983 na temelju elementov delovnega razmerja.
Ker sodišče prve stopnje ni presodilo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po 165. členu ZPIZ/83 v zvezi s 129. členom ZPIZ-2, temveč mimo tega okvirja o pokojninski dobi odločalo na povsem drugem pravnem temelju, za uporabo katerega ni procesne, trditvene niti dokazne podlage, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo razveljaviti.
ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.
Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.
Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost.
ZPIZ-2 člen 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12, 20.. DZ člen 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonski zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti
Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je pokojni umrl 28. 1. 2018.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - višina dodatka
Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.
regresni odškodninski zahtevek - nadomestilo za invalidnost po ZPIZ - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nastanek škodnega dogodka - časovna uporaba materialnega prava - načelo prepovedi retroaktivnosti
V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
vdovska pokojnina - zaslišanje pravdne stranke - izvedensko mnenje
Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke in kdaj ga bo izvedlo, je odvisno od konkretnega primera. V predmetnem sporu je zaradi vsebine presoje smotrno, da bi se tožeča stranka o pravnorelevantnih dejstvih zaslišala na začetku dokaznega postopka. Namen kasnejšega dokazovanja z zaslišanjem tožnice bi bil lahko le preizkusne in predvsem dopolnilne narave.
Tožeča stranka je sicer v sami tožbi predlagala svoje zaslišanje, vendar je ta dokazni predlog na naroku tudi umaknila. Nerelevantna je tako tožničina pripomba, da bi si lahko sodišče osvetlilo vse aspekte in vzroke za njeno nezmožnost za delo z njenim dodatnim zaslišanjem. Ob tem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo aktivno sodelovala, ko je ustno zaslišanemu članu izvedenskega organa postavljala vprašanja. Iz zapisnika je razvidno, da tožeča stranka na podano izvedovanje ni imela več nobenih pripomb.
Upoštevajoč obrazloženo je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ki je bilo dodatno razjasnjeno z zaslišanjem člana izvedenskega organa. Izvedenec je namreč posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj, saj le-ta razpolaga s strokovnim znanjem, s katerimi sodišče oziroma druge laične priče ne razpolagajo. Glede na umik dokaznega predloga za zaslišanje tožeče stranke in na ugotovitve izvedenskega organa, dokaz z dopolnilnim zaslišanjem tožnice o ostalih aspektih njene nezmožnosti, ne bi mogel vplivati na dokazno oceno sodišča.
Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja, ki lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Vendar po preteku 10 let od vročitve odločbe zavarovancu, dokončne odločbe v nepravi obnovi več ni dopustno spreminjati niti razveljavljati.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00031602
ZVZD člen 5, 9. ZVZD-1 člen 12. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 8, 8/4. ZPIZ-1 člen 272, 274. ZPIZ-2 člen 191, 191/1, 193, 193/1. ZPP člen 8, 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1, 324, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1. ZPP-E člen 125, 125/1, 125/3. OZ člen 171, 171/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nezgoda pri delu - odgovornost delodajalca - dvižna košara - padec z višine - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ukrep za varstvo in zdravje pri delu - vzdrževanje sredstev za delo - neustrezna delovna oprema - pravica do povrnitve škode - ugotavljanje višine odškodnine - trditveno in dokazno breme - dolžnost usposabljanja delavca za varno delo - sprememba tožbe - sprememba stvarne pristojnosti sodišča
Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.