Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Iz očitanih pavšalnih kršitev je razvidno nestrinjanje z oceno izvedenca, da pri tožnici ni potrebna razbremenitev krajšega delovnega časa. Tožeča stranka namreč vztraja, da zraven stvarnih razbremenitev v okviru njene preostale delovne zmožnosti potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur. Odločitev o specialnosti izvedenca je predmet formalno procesnega vodstva in sodišče je pravilno v postopek pritegnilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Odločilnega pomena za pravilno presojo delovne zmožnosti, je poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela.
Temeljno pravilo je, da se pravice iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
Sorazmerni del starostne pokojnine je bil tožnici priznan in odmerjen ob uporabi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum s Hrvaško) ter relevantnih določbah ZPIZ-1. Odločba z dne 28. 12. 2010 o priznanju in odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo niti sodno varstvo pravic. Kategorija pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS pa izključuje nadaljnje razpravljanje o višini sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v okoliščinah konkretnega primera.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
ZPIZ-2 člen 133, 159.. ZPIZ-1 člen 228, 228/2.. ZDavP člen 98, 98/2.. Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2000) člen 6, 11.
starostna pokojnina - plačilo prispevkov - zavarovalna doba
Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča, da so bili prispevki za obdobje od 8. 6. 1994 do 31. 1. 1997 zaradi zastaranja neizterljivi in zato odpisani, kar ima po 133. členu ZPIZ-2 za posledico, da se navedeno obdobje ne more šteti v zavarovalno dobo ter upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, pritožba ne more biti uspešna.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
ponovna odmera pokojnine - neprava obnova postopka - rok za vložitev vloge - materialni prekluzivni rok
V zadevi gre za presojo posamičnih upravnih aktov, izdanih na zahtevo uživalca pokojnine. V konkretnem primeru tožnika. Posledično je potrebno uporabiti del ustavne odločbe-2015 o ponovni odmeri pokojnine, ki se prične na zahtevo stranke. Ker je bila ustavna odločba-2015 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60 dnevni rok za vložitev zahteve potekel 29. 6. 2015. Zahteve vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok s potekom katerega ugasne pravica uživalca pokojnine, da zahteva revizijo podatkov in ponovno odmero pokojnine.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 58, 58/4.
družinska pokojnina
Za priznanje pravice do družinske pokojnine morajo biti sočasno izpolnjeni predpisani zakonski pogoji tako na strani umrlega zavarovanca kot tudi zavarovanih družinskih članov. Po 4. odstavku 58. člena ZPIZ-2 je leta 2014 mati pravico do družinske pokojnine po otroku lahko pridobila, če je ob njegovi smrti dopolnila najmanj 58 let starosti. Tožnica, je ob sinovi smrti dopolnila le 56 let in 9 mesecev starosti, zato je bila leta 2014 vložena zahteva pravnomočno zavrnjena. Naknadna dopolnitev 58. let starosti pravno ni relevantna, saj bi ta starost morala biti izpolnjena ob nastanku zavarovanega primera.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/3.
vdovska pokojnina
Dejstvo razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi diagnoze multipla skleroze v BIH, ne pogojuje avtomatično ocene popolne delanezmožnosti tudi v Republiki Sloveniji. Ocena o delazmožnosti je v različnih državah lahko drugačna, saj je različna pravna podlaga (kriteriji), po katerih se presoja delazmožnost, ki temelji na funkcionalni prizadetosti zavarovancev.
Ker je bilo izkazano, da tožeča stranka ni postala popolnoma nezmožna za delo ob moževi smrti oziroma najkasneje do 31. 8. 2007 in ko niti preostalo pritožbeno izvajanje glede neustavnosti zakonske ureditve 110. člena ZPIZ-1 ni utemeljeno, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.
Tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca ni upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ne glede na zatrjevano nezmožnost za delo, svojo starost in socialne okoliščine. Pritožbene navedbe v smeri izkazanosti obstoja starostnega pogoja na strani tožeče stranke, slabih socialnih okoliščin in slabega zdravstvenega stanja ne morejo v ničemer vplivati na odločitev, ali je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine in slednje je edino relevantno.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
ZPIZ-2 člen 129.. BBHSZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23.
starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo.
Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo dobo. V tožnikovem primeru gre za situacijo, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.
I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic
Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.
Znižanje starostne meje je urejeno v določbi 28. člena zakona. Za odločitev so relevantne določbe 1. in 3. alineje prvega odstavka ter tretji, šesti in sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2. Torej določbe, ki določajo, zaradi katerih razlogov se lahko starostna meja zniža in sicer zaradi skrbi za vsakega rojena ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije se starostna meja zniža za šest mesecev za enega otroka in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18 leta starosti (1. in 3. alineja prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2) ter določbe, ki določajo način znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek), znižanje starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti (šesti odstavek) ter znižanje starostne meje na obeh pravnih podlagah oziroma v kombinaciji obeh pravnih podlag (sedmi odstavek). V prvem odstavku 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja določena v prehodnem obdobju (27. člen) lahko zniža po dveh podlagah. Torej tako zaradi skrbi za otroka, kot zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti. Vendar glede na posamezne določbe 28. člena ZPIZ-2 starostnih mej v prehodnem obdobju ni mogoče zniževati po obeh pravnih podlagah hkrati. Tako tretji kot šesti odstavek urejata znižanje starostne meje v prehodnem obdobju le po eni podlagi, bodisi znižanje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek) ali znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti (šesti odstavek).
V sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 pa je določena kombinacija znižanj starostnih mej in vrstni red zniževanj po posameznih pravnih podlagah. Vendar se znižanje starostne meje pri kombinacijah določenih v sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 ne nanaša na prehodno obdobje (peti odstavek 27. člena), ampak na splošni pogoj starosti 60 let, določen v četrtem odstavku. To pomeni, da se starostna meja na dveh podlagah lahko zniža le od starostne meje 60 let.
Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca izdana na podlagi 15. člena ZPIZ-2 je ugotovitvene narave. Deklaratorna odločba pa lahko učinkuje tudi za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je po zakonu pomembno za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.. ZPIZ-2 člen 194.
preplačilo - predhodno vprašanje
Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.
Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v drugi sodni odločbi.
zavarovalna doba - pokojninska doba - elementi delovnega razmerja
Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.