ZPIZ-2 člen 53, 392.. ZPIZ-1 člen 110.. ZUP člen 260, 260-1.
I. kategorija invalidnosti - vdovska pokojnina - izredno pravno sredstvo - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja - obnova predsodnega upravnega postopka
Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 42, 137.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - gostota zavarovanja - minimalna pokojninska doba - prišteta doba - invalidska komisija
Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.
Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.
ZPP člen 196, 201, 201/4, 202, 202/1, 339, 339/1, 356, 362, 362/1.. ZPIZ-2 člen 68.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/4.. ZDSS-1 člen 61, 62.
Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - delovni čas - voznik avtobusa
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa pa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.
ZPIZ-2H člen 2.. ZPIZ-2 člen 401, 401/1, 401a, 401a/1, 401a/2.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 10/2, 11.. ZPIZ-2M člen 4.. ZDSS-1 člen 63.
Ob upoštevanju ne samo gramatikalne, pač pa še drugih razlagalnih metod, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pojem "uživalec pokojnine" iz drugega odstavka 401.a člena ZPIZ-2 ne nanaša na vse uživalce pokojnin, pač pa le na uživalce pokojnine, zavarovance iz 11. člena ZPIZ/83, ki so vplačevali prispevke v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 oziroma so bili pretežni del zavarovanja zavarovani za širši obseg pravic.
Za odločanje o (eventuelno vloženi) zahtevi za novo odmero vdovske pokojnine na podlagi ZPIZ-2M je pristojen toženec, sodišče pa v skladu s 63. členom ZDSS-1 šele po predhodno izvedenem predsodnem postopku.
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00056130
URS člen 2, 155, 155/1.. OZ člen 174, 174/2.. ZOZP člen 18.. ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/1, 193/2.
obvezno zavarovanje v prometu - prometna nezgoda - zavarovalna pogodba - obseg zavarovalnega jamstva - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nadomestilo za invalidnost - retroaktivna uporaba zakona - prava in neprava retroaktivnost
V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o tožbenem zahtevku treba uporabiti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2016 dalje.
pravica do delne pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj
Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.
Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52, 52/1, 52/1-a, 52/2, 52/2-b, 52/3.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Besedilo velja za EGP in Švico) (2009) člen 12.. ZPIZ-1 člen 5, 36, 39, 50, 406, 409.. ZPIZ-2 člen 4.
pravica do starostne pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba - vajeništvo - zavrnitev dokaznih predlogov
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.
Ker je izkazano, da je tožnik v priznanem obdobju še večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav s težavo, še vedno opravljal sam, so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.
V tej zadevi tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil in torej tudi ni izdana odločba v okviru izvajanja javnih pooblastil, ki bi jo izpodbijal tožnik. Ko gre za spor o pravicah iz sistema socialne varnosti se namreč odloča po posebnih upravnih postopkih z upravno odločbo, ki jo v okviru izvrševanja z zakonom podeljenih javnih pooblastil izda posamezni pristojni nosilec iz sistema socialne varnosti. Povsem jasno je, da tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.
ZPIZ-2 člen 69, 69/1, 126, 126/7, 127.. ZUTD člen 8, 9, 9/1.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu - III. kategorija invalidnosti - pravica do starostne pokojnine
Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.
pravica do vdovske pokojnine - razveza zakonske zveze - kumulativna izpolnitev pogojev - neprava obnova postopka
Priznanje pravice do preživnine s sodno odločbo in uživanje preživnine do smrti zavarovanca sta pogoja, ki sta v 54. členu ZPIZ-2 določena kumulativno. Ko eden izmed pogojev ni izpolnjen, pravica do vdovske pokojnine ne more biti priznana. Ker tožnica do smrti zavarovanca nikoli ni bila uživalka preživnine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. To velja ne glede na to, da je zavarovanec pred izdajo sodne odločbe o upravičenosti do preživnine po nepreskrbljenem zakoncu umrl.
vdovska pokojnina - obstoj zunajzakonske skupnosti - ekonomska skupnost zakoncev - pravni standard
Krog razlogov, zaradi katerih zunajzakonska partnerja ne živita skupaj, ni zaprt. Da med tožnico in pokojnikom ni bilo skupnega bivanja, so tudi po oceni pritožbenega sodišča obstajali objektivni razlogi, ki so preprečevali tožnici in pokojniku skupno bivanje. Že samo dejstvo, da je pokojni živel v skupni hiši s sinovo družino, ki tožnice ni sprejemala, predstavlja življenjsko razumljivo oviro za njuno skupno bivanje. Da je sinova družina nasprotovala tožničini zvezi s pokojnim nenazadnje potrjuje sam pokojnikov sin z ženo. Upoštevajoč njuno starost in nesprejemanje njune zveze s strani pokojnikovega sina, je razumsko sprejemljivo, da si je tožnica želela obdržati svoje stanovanje in da pokojni ob starosti in bolezni ni želel zapustiti dotedanjega doma. Tožničine trditve o zunajzakonski skupnosti med njo in pokojnim je nenazadnje smiselno potrdila tudi pokojnikova hči.
Sodišče prve stopnje je po modifikaciji tožbenega zahtevka ugodilo zahtevku tožeče stranke in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, zavarovanko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji dodatno priznalo stvarno in časovno omejitev, ki ju tožena stranka ni priznala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po modifikaciji tožbenega zahtevka v postopku uspela v celoti (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno uspeh stranke v sodnem postopku pravilno presodilo glede na modificiran tožbeni zahtevek.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.. ZPP člen 254, 254/3, 286b, 287, 287/2.
začasna nezmožnost za delo - III. kategorija invalidnosti - lažja telesna poškodba - zahteva po postavitvi novega izvedenca - izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje se je utemeljeno naslonilo na prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke, da bolečin tožnice v spornem času ni mogoče pripisati poškodbi, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 27. 1. 2019. Od 16. 2. 2019 dalje tako ni bilo več zdravstvenih razlogov, ki bi utemeljevali ugotovitev, da je tožnica v celoti začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela. Posledično je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazovanje z novim sodnim izvedencem. Svojo odločitev je skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP tudi ustrezno obrazložilo. Presodilo je, da ni nastala procesna situacija iz tretjega odstavka 254. člena ZPP in je že z dopolnitvijo mnenja in z zaslišanjem izvedenke odpravilo vsakršen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja.
Od vročitve dokončne in pravnomočne odločbe o odmeri predčasne pokojnine brez zmanjšanja do vložene zahteve je preteklo skoraj 24 let. Slednje nedvomno predstavlja prekoračitev 10-letnega roka iz 183. člena ZPIZ-2. Rok iz 183. člena ZPIZ-2 je ne glede na tožnikove opisane razloge pretekel in je zahteva prepozna, zato jo je toženec pravilno zavrgel.