Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.
Medsebojni denarni terjatvi prenehata zaradi pobota z dnem, ko zapade v plačilo tista denarna terjatev, ki je zapadla pozneje (prim. drugi odstavek 312. člena OZ). V obravnavanem primeru so se pogoji za pobot terjatev stekli na dan 13. 9. 2023, ko je zapadla v plačilo judikatna terjatev toženke.
Materialnopravno napačna je odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je tožnik uspel s 61,66 % terjatve, toženka pa s 38,34 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v celotni vtoževani višini, kar pomeni, da njegov uspeh za potrebe odločitve o stroških postopka znaša 100 %. Pobot z judikatno terjatvijo toženke pomeni namreč zgolj način prenehanja terjatve, ki jo ima toženka do tožnika iz naslova druge, pravnomočno že končane zadeve, ter ne more spremeniti stroškovnega uspeha tožnika v obravnavanem sporu. Takšno je tudi stališče sodne prakse, po kateri se uspeh tožeče stranke ne sme zmanjšati zaradi pobotanja terjatve tožene stranke, ki je tožeči stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo.
Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS).
Opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku.
Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena.
Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.
Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Z novelo ZNUNBZ, ki je veljala od 31. 12. 2023 dalje, je bilo v zakonsko besedilo prvega odstavka 35. člena ZNUNBZ vnesena beseda "prvič", torej da obravnavani dodatek pripada zdravniku, ki mu je prvič odobrena specializacija iz družinske medicine v letu 2023 ali v letu 2024. Jezikovni pomen tako uporabljene besedne zveze je v tem, da upravičenje do dodatka navezuje na dejstvo, da je zdravnik izmed več različnih specialističnih smeri izbral specializacijo iz družinske medicine.
O izbiri v navedenem smislu ni mogoče govoriti, če zdravnik specializant že opravlja specializacijo na področju družinske medicine in se le ponovno prijavi na razpis za specializacijo iz istega področja s posameznimi modalitetami njenega opravljanja. Za tak primer vtoževani dodatek ni bil predviden.
Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v odpovedi naveden poslovni razlog zgolj navidezen in je bila tožniku odpoved podana zato, ker se ni razumel s takratnim članom uprave toženke oziroma ker se ga je povezovalo z afero.
Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).
Pri presoji pravočasnosti podane odpovedi je treba kot dan, od katerega teče rok za podajo odpovedi, upoštevati dan, ko je bila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščena oseba, pristojna za podajo odpovedi. V tem primeru je bil za to pristojen generalni direktor tožene stranke I. I. (20. člen ZDR-1), ki je bil s kršitvijo in kršiteljem seznanjen 18. 1. 2024. Odpoved z dne 12. 2. 2024 je tako podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka.
V zvezi s poznavanjem internih pravil je bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila, da se z njimi seznani. Od tožnika pa se je skladno s standardom povprečno skrbnega delavca pričakovalo, da se seznani z internimi akti tožene stranke, zlasti s tistimi, ki se nanašajo na njegovo delo. Ker je bila tožniku seznanitev z internimi akti omogočena, se ne more uspešno sklicevati na to, da z Navodili ni bil seznanjen.
V tej zadevi je odločilno pravno vprašanje, ali posamične omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ o invalidnosti zavarovanca-delavca za delo na drugem ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu, zavezujejo delavca tudi v času, ko ne opravlja dela. Odločba ZPIZ se nanaša na ugotovljeno invalidnost tožnice oziroma na to, kakšno delo lahko še vedno opravlja v polnem 8-urnem delovnem času, ne da bi poslabšala svoje zdravstveno stanje, iz nje pa ne izhaja njena obveznost upoštevanja navedenih omejitev pri posamičnih in kratkotrajnih aktivnostih v tožničinem prostem času.
Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.
Odbor za razlago KPDZSVS je na seji 24. 9. 2013 sprejel naslednjo razlago določil (objavljeno v Ur. l. RS, št. 99/2013): do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni je upravičen delavec, ki je tri mesece ali več začasno nezmožen za delo in zaradi tega odsoten z dela; začasno nezmožnost za delo je delavec dolžan izkazati s potrdilom o začasni odsotnosti, izdanim s strani pristojnega zdravnika; pravice ni mogoče dodatno pogojevati z vrsto bolezni, zaradi katere je delavec nezmožen za delo, saj gre izključno za strokovno presojo zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo zavezujočo naravo razlage in upoštevaje dejstvo, da tožnica ni bila v bolniškem staležu tri mesece (temveč od 3. 4. 2023 do 30. 6. 2023) utemeljeno zaključilo, da ji solidarnostna pomoč ne pripada.
Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP.
Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obveznosti v delovnem razmerju (npr. odnos do dela, do sodelavcev itd.). Glede na navedeno obdobja poslovnega sodelovanja strank, ki je temeljilo na pogodbi civilnega prava, ni mogoče enačiti s poskusnim delom, ki je institut delovnega prava.
Tožnik je v tožbi navajal, da bi se upokojil, ko bi dosegel zadostno starost ali delovno dobo in tedaj prejemal tudi primerno pokojnino. Po pridobitvi dopisa ZPIZ o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje. Ob upoštevanju trditvene podlage strank je sodišče ravnalo pravilno, ko je zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev zavrnilo zahtevek za plačilo izgube pri zaslužku in mesečne rente v znesku 358,76 EUR od 2. 2. 2024 dalje.
V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri ugotavljanju uspeha v sporu je treba v primeru, kadar med postopkom pride do spremembe tožbenega zahtevka, to upoštevati in ugotavljati, v kolikšnem delu zahtevka je bila stranka v določeni fazi postopka uspešna.
Glede na obstoječo pogodbeno ureditev je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati že z razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja. Z razrešitvijo je prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 7. 2025 zato ni mogla povzročiti nobenih pravnih posledic glede prenehanja te pogodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je pravno dejanje, s katerim se veljavno pogodbeno razmerje konča za naprej. To pomeni, da mora pogodba o zaposlitvi v času podaje odpovedi še obstajati. Če je pogodba že prenehala veljati na podlagi drugega pravnega temelja, je ni več mogoče odpovedati. V obravnavanem primeru je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prenehala veljati zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja in pogodbenega določila, ki veljavnost pogodbe izrecno veže na trajanje mandata. Zato kasnejša odpoved te pogodbe, ne glede na vprašanje, kdo jo je podpisal, ni mogla imeti nobenega pravnega učinka.
V primerih, ko pogodba o zaposlitvi za poslovodno funkcijo preneha zaradi razrešitve, se ta pogodba ne vzpostavi ponovno, tudi če bi bila razrešitev nezakonita. Razrešeni direktor v takem primeru nima niti reintegracijskega niti reparacijskega zahtevka iz te pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je po splošnih pravilih civilnega prava lahko priznana le pravica do odškodnine. Reparacijski zahtevek namreč predstavlja zahtevek za naknadno izpolnitev pogodbe o zaposlitvi in je utemeljen le v primeru, ko se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi.
Ne glede na to, da tožnica nima ocene za leto 2020, 2021 in 2022 zato, ker dela ni opravljala iz razlogov na strani tožene stranke, ki ji je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bila nato vrnjena na delo, njen zahtevek, da ji tožena stranka za to obdobje oceni delovno uspešnost, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more in ni dolžna oceniti.
Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku.
Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen do takšne mere, ki ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja), pri čemer je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena.
Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.
Zgolj navedba, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, brez pisne obrazložitve dejanskega razloga, ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1. Delodajalec mora v odpovedi obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter jih tudi časovno opredeliti, česar toženka v odpovedi ni storila. Obrazložitev dejanskega razloga predstavlja podlago za pripravo delavca na zagovor oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi, časovna opredelitev pa omogoča sodišču presojo pravočasnosti podaje odpovedi.