Toženka je dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice.
Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.
Ne obstaja pravna podlaga za to, da bi se toženko kot pravno osebo, ki v individualnem delovnem sporu ni uspela, oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
Podatki o prilivih na transakcijskem računu niso javno dostopni podatki ali podatki, glede katerih bi se vodila zbirka podatkov, zato bi toženka te podatke morala priložiti svojemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse.
Ker toženka ni ravnala skladno s pozivom sodišča prve stopnje, pri čemer je bila poučena o posledicah opustitve, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njen predlog na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP.
Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.
Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).
Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.
Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Bistveno je, da je zaradi prepisa učenke in ukinitve delovnega mesta tožnice onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tj. za 32 ur na teden.
Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.
Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.
Tožnik v času odsotnosti z dela ni spoštoval navodil pristojne osebne zdravnice oziroma imenovanega zdravnika, saj je bil odsoten z doma zaradi aktivnosti, ki mu niso bile dovoljene, prav tako je brez dovoljenja odpotoval iz kraja bivanja.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da je pod gibanje v kraju bivanja štel tudi odhod v Novo mesto, saj je oddaljeno le 2 km. Pojem kraja bivanja je jasen in ga po prvostopenjski ugotovitvi v primeru tožnika predstavlja D. (v naselju E.). Pojma ni mogoče širiti na Novo mesto, ki je le občina, v katero spada tožnikov kraj bivanja. Tožnikovih odhodov v Novo mesto zato samih po sebi ni mogoče šteti kot dovoljeno ravnanje, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe.
Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati.
Bistvo spora ni v tem, ali je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča. Pogodba je veljavna in je toženka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja načeloma dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče kot strošek specializacije upoštevati vsako izplačilo, ki ga je tožeča stranka v času specializacije izvršila toženki. Obseg vračanja je treba presojati po pogodbi.
Nadomestilo plače je vezano na odsotnost z dela, ne pa na opravljanje dela. Že iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh izplačil, izvršenih v času specializacije, z nadomestilom plače.
Toženka je za opravljeno delo prejemala plačo kot protidajatev za delo na delovnem mestu "specializant klinične psihologije", pri čemer vračilo plače kot stroška specializacije med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, posledično zato ni temelja za vtoževano terjatev.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.
Ne glede na to, da je tožnica dvakrat kršila toženkina pravila, ki se sicer posredno nanašajo na gotovinsko poslovanje, pa to ni dovolj, da bi utemeljilo izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče mora namreč skladno z navedenim členom pretehtati vse okoliščine ter interese pogodbenih strank.
Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).
Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.
Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.
Iz vsebine dogovora med upravo toženke in socialnimi partnerji o povišanju izhodiščne bruto plače zaposlenim z dne 24. 11. 2021 jasno izhaja dvoje: da se izhodiščna plača delovnega mesta skupinovodje poviša iz 17. v 18. plačni razred in da vrednost novega izhodiščnega plačnega razreda od 1. 12. 2021 znaša 1.152,08 EUR. Zapis dogovora ne daje podlage, da se tožnikova osnovna plača v višini 18. plačnega razreda zviša za dodaten plačni razred.
Ker je ob uveljavitvi tega dogovora tožnik že imel določeno osnovno plačo, ki je bila enaka izhodiščni bruto plači za delovno mesto skupinovodje za 18. razred, mu je toženka ni bila dolžna zvišati za dodaten plačni razred. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.
Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev.
Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, utemeljeno pričakuje, da bodo svoje delo opravljali vestno in zakonito.
Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj to stori v določenem roku; če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP). Na podlagi teh določb je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 1. 2026 tožnico utemeljeno pozvalo k vložitvi še enega izvoda listin, ki jih je le v enem izvodu predložila k dopolnitvi tožbe. Ker tožnica v danem roku tega ni storila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ta listinska dokazila utemeljeno štelo za umaknjena.
Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka in presodilo, da obstaja pravna podlaga tako za nadomestilo/odmeno za manjkajoče ure praznovanja po 32.b členu KPZSV kot tudi za dodatek za nadurno delo.
Bistvena značilnost neenakomerne razporeditve delovnega časa je ta, da delovna obveznost po posameznih tednih ni enaka, temveč se lahko v določenih tednih opravi več ur, v drugih pa manj, pri čemer se delovni čas izravnava v referenčnem obdobju.
Drugi odstavek 32.b člena KPZSV določa, da mora biti delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovljeno plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti pri enakomerni razporeditvi delovnega časa. Obvezni razlagi te določbe, ki ju je sprejel odbor za razlago kolektivne pogodbe, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustvarjata nove pravice, temveč zgolj pojasnjujeta že obstoječo normo in njen namen. obvezna razlaga kolektivne pogodbe predstavlja avtentično razlago pogodbenih strank kolektivne pogodbe in je zavezujoča za vse uporabnike kolektivne pogodbe. Razlaga ne učinkuje kot nova pravna norma, temveč pojasnjuje vsebino pravice, ki povsem nazorno izhaja že iz besedila 32.b člena KPZSV. Poznejši Aneks h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS št. 36/2025) ni uvedel nove pravice, temveč je zgolj natančneje uredil način njenega izvrševanja (sankcija v primeru kršitve). Nezagotovitev (zadostnega) obsega pravice do praznovanja oziroma plačila za manjkajoče ure praznovanja namreč že po svoji naravi pomeni poseg v pravico delavca, katerega posledica je obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno denarno odmeno zaradi kršitve te pravice. Takšno obveznost bi torej delodajalec imel tudi v primeru, če aneks v vsebini, kot je določena, ne bi bil sprejet.