Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Pravnega interesa prav gotovo ni mogoče odreči generalnemu sekretarju toženke, ki ga tožnica bremeni trpinčenja na delovnem mestu oziroma naj bi bil eden od njegovih povzročiteljev. Ker stranskemu intervenientu grozi regresni zahtevek, je s tem podan njegov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo, saj vsebina sodbe v tej pravdi posredno vpliva na njegov pravni položaj.
Sodišče prve stopnje zahtevkov tožnice ni zavrnilo zgolj iz razloga zastaranja po prvem odstavku 352. člena OZ, marveč (tudi) zaradi neizkazanosti pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in posegom v tožničino osebnostno integriteto (131. člen OZ). Skladno z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava, kar terja kumulativno izpolnjenost vseh predpostavk odškodninskega delikta (nedopustnega ravnanja, škode, vzročne zveze in krivde).
Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.
Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.
Tožnik ni imel vozniškega dovoljenja F kategorije, ki se je zahtevalo za vožnjo spornega štirikolesnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izgubil pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana izjema iz točke 1.a drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO-PS 01/16, na podlagi katere zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.
Od povprečno skrbnega voznika se pričakuje, da pred vožnjo vozila preveri, za katero kategorijo se zahteva vozniško dovoljenje. Samo dejstvo, da so vozila istega izgleda lahko različno kategorizirana, ne more vplivati na presojo skrbnosti, saj je bistveno le to, kako je vozilo kategorizirano. Na tožnikovo skrbnost posledično ne more vplivati okoliščina, da se je šele med sodnim postopkom seznanil, da je navedeni štirikolesnik kategoriziran kot traktor, kot tudi ne, da je do nesreče prišlo na zasebnem zemljišču. Splošni pogoji so jasni. Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če nima vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil ob prometni nesreči, ne glede na to, ali gre za nesrečo na javni cesti ali zasebnem zemljišču.
Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.
Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.
Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.
Odločilno je, ali je Dogovor o sodelovanju delavcev pri upravljanju veljal v času odpovedi tožniku. Ker tedaj dogovor ni več veljal, tožnik ne more uživati podaljšanega varstva pred odpovedjo na njegovi podlagi. Tako varstvo je bilo med toženko in svetom delavcev, organiziranem pri njej, dogovorjeno le do 7. 6. 2024; ni pogojev, da bi se tako varstvo kljub prenehanju veljavnosti dogovora zagotavljalo še dve leti po tem.
Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.
Plačana realizacija za stroškovno mesto 71 ne predstavlja prometa, ki bi ga ustvaril tožnik in s tem utemeljeval zahtevano višjo plačo oziroma stimulacijo v skladu z določbami tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju oziroma travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. Zato to opravilo ne predstavlja opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in mu posledično vtoževani dodatek ne pripada.
Bistvo prvega očitka, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, ni bilo v tem, da bi tožnik povzročil zamudo pri razkladu, temveč v tem, da je ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili disponenta glede nadaljevanja vožnje po prehodu meje in da o svoji odločitvi za spremembo načrtovane vožnje delodajalca sploh ni obvestil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ločilo med vprašanjem vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zamudo pri razkladu, ki ni bila dokazana, ter vprašanjem spoštovanja navodil delodajalca in dolžnostjo obveščanja, ki sta bili dokazani.
Tudi če je bil tožnik zaradi dolgotrajnega čakanja na meji utrujen in je ocenil, da nadaljnja vožnja ni varna, bi moral o tem obvestiti nadrejenega. Prav v takšnih nepredvidenih situacijah je obveščanje delodajalca bistven element delavčeve dolžne skrbnosti (36. člen ZDR-1). Zato okoliščina, da je bil počitek po njegovi subjektivni oceni potreben, ne more opravičiti popolne opustitve komunikacije z delodajalcem.
Bistveno je, da je toženka dokazala zakonit razlog za tožnikovo premestitev, da je bilo torej na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU) - na Ministrstvu A. je bilo namreč izrazito pomanjkanje kadra (predvsem pravnikov, kar tožnik priznava), na drugi strani pa na Uradu B. ni bilo potrebe po tolikih pravnikih; in da se je toženka (Urad B.) za premestitev ravno tožnika odločila zato, ker je bil od vseh pravnikov, ki so bili zaposleni na Uradu B., tam najmanj časa zaposlen, ostali pravniki na Uradu B. pa so imeli dolgoletne izkušnje na področju preprečevanja pranja denarja in opravljen pravosodni izpit.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.
Splošno pravilo, ki velja za premestitev javnega uslužbenca, da mora javni uslužbenec v trenutku premestitve izpolnjevati vse pogoje za novo delovno mesto. Tožnik ob premestitvi ni izpolnjeval enega od predpisanih pogojev za delovno mesto finančnega izterjevalca, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz finančne izvršbe, vendar pa je kljub temu tožnikova premestitev zakonita, ker posebni zakon, to je ZFU, v 85. členu določa odlog pogoja za primer premestitve.
Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.
ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.