Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 4, 5, 6b, 8, 17, 16. ZVZD-1 člen 5. URS člen 72. ZDR-1 člen 45, 46, 146, 146/1, 156, 156/3, 162, 162/4. OZ člen 131, 132, 339. ZEPDSV člen 12. ZPP člen 155, 185, 227, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.
Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.
Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080110
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
ZDR-1 člen 74, 111, 126, 126/2, 129, 157,. ZPP člen 7, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. Kolektivna pogodba za lesarstvo (2017) člen 46.
plačilo za nadurno delo - dodatek za delovno dobo - dodatek za posebne obremenitve - izredna odpoved delavca - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - odpravnina - vodilni delavec
Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.
Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.
O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.
Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.
Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
ZDR-1 člen 137, 137/7, 162, 162/3, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 154, 1 54/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
neizkoriščen letni dopust - odškodninska odgovornost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - sodba SEU - skrbnost delodajalca
Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic takega neuveljavljanja.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1. ZPP člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - odpoved terjatvi - terjatev iz delovnega razmerja - odškodninska terjatev - vsebina sporazuma
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku - navodila delodajalca
Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079997
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas
Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).