Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, v sporu uspel v celoti.
ZSPJS člen 16. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 5/1. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 2, 4.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - postopek ocenjevanja
Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.
Tožnik ni trdil, da bi obveznost toženke za plačilo plače skladno z navedeno urno postavko izhajala iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč se je skliceval na dodatni ustni dogovor o načinu izračuna plače ob upoštevanju dogovorjene urne postavke. Tožbene navedbe o ustnem dogovoru glede plačila plače torej niso v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi v smislu neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.
Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi o obveznosti ali višini obveznosti plačila davkov in prispevkov. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti ves prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - predlog stranke
Toženec poslovnega razloga, ki bi bil utemeljen in bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni dokazal.
Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omogoča sodišču, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne vrne delavca nazaj na delo, ampak pogodbo o zaposlitvi sodno razveže. Takšno odločitev lahko sprejme le v primeru predloga delavca ali delodajalca, ki ga delavec ali delodajalec lahko uveljavljata do zaključka glavne obravnave (tretji odstavek 118. člena ZDR-1). V tožnikovem primeru ne on ne toženec predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi nista podala.
OZ člen 190. ZIZ člen 17, 17/2. ZPP člen 392. ZUTD člen 65, 65/3, 140, 140/2.
neupravičena obogatitev - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odrejanje manj zahtevnega dela
Toženka s tem, ko je tožniku odrejala lažja opravila, pri čemer pa od druge polovice leta 2016 del, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni bilo veliko, tožnika ni trpinčila.
Ali je ravnanje delodajalca, za katerega delavec meni, da predstavlja trpinčenje, res nedopustno v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, je stvar pravne presoje sodišča in ni odvisna od subjektivnega doživljanja delavca.
pravica do odpravnine - obljuba dejanja tretjega - pravica v korist tretjega
Do odpravnine, ki jo je družba C. d.o.o. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z družbo C. d.o.o. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v družbi C. d.o.o.
V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zapustitev kraja bivanja - bolniški stalež - odobritev osebnega zdravnika - zloraba bolniškega staleža
Tožnica ni imela izrecnega in predhodnega dovoljenja osebnega zdravnika za nobeno od v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih potovanj iz kraja bivanja.
reparacijski zahtevek - zapadlost - razlika v plači - nezakonitost sklepa o premestitvi - zastaranje terjatev delavcev
Reparacijski zahtevek se praviloma uveljavlja sočasno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma nezakonitosti premestitve. Tožnik je od zapadlosti posameznega mesečnega zneska na plačilni dan dalje imel vse pravne možnosti, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov razlike za čas nezakonite premestitve.
Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.
Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
stroški postopka - delni umik - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnica v sporu uspela v celoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179. ZVZD-1 člen 12, 19. ZDR-1 člen 34, 35, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - soprispevek delavca - zaščitna oprema - negmotna škoda - gmotna škoda - varnost in zdravje pri delu
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.
stroški postopka - vrednotenje okoliščin - uspeh strank v postopku
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.