kolektivni delovni spor - regres za letni dopust - interventni ukrepi - višina regresa
Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015717
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec na poledenelih tleh
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.
V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.
Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.
Ker tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v postavljenem roku in niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog oz. obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da se pritožba tožene stranke, ki je bila vložena zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, šteje za umaknjeno.
izvršitev zaporne kazni – prošnja za odložitev izvršitve zaporne kazni – bolnišnično zdravljenje
Sodišče sme iz razloga po 1. točki 1. odstavka 24. člena ZIKS-1 obsojencu, ki je na prostosti, odložiti izvršitev kazni zapora, če ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja. Takšna situacija pa pri obsojenemu ni nastopila, saj je, kot navaja tudi v pritožbi, še vedno v bolniškem staležu in zgolj napoten na dodatne preglede, na podlagi katerih bo mogoče oceniti ali je sploh potreben operativni poseg.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
ZRSin člen 6, 6-2, 8. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic člen 3.
reprezentativnost sindikata - kolektivni delovni spor - izpolnjevanje pogojev
V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev sklepa nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj ni reprezentativni sindikat znotraj podjetja H. d. d.. Po določbi 6. člena ZRSin so reprezentativni tisti sindikati, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov ter imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Ob pogojih iz 6. člena ZRSin se kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev, in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica (8. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sam ustvaril okoliščine, zaradi katerih predlagateljeve prisotnosti ne zaznava, zato mu ni mogoče pritrditi, da predlagatelj že šest mesecev neprekinjeno ne deluje. Poleg tega je predlagatelj združen v konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države v dejavnosti kovinske industrije Slovenije, pogoj 15 % članstva za reprezentativnost pa je predpisan le za tiste sindikate, ki niso včlanjeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov (9. člen ZRSin). Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep nasprotnega udeleženca, s katerim je nasprotni udeleženec ugotovil, da predlagatelj pri njem ni reprezentativen.
ZDR-1 člen 1, 1/1, 13, 13/2, 20, 23. ZZZPB-F člen 6b, 6b/2, 6b/3. ZUTD člen 192, 192.2.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0023459
KZ člen 96, 96/4. ZKP člen 109, 109/1, 502, 502/1, 502/3. ZZZDR člen 59, 59/1. SPZ člen 65, 65/2, 72, 72/1, 72/5.
premoženjskopravni zahtevki - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - začasno zavarovanje na premoženju v skupni lasti - začasno zavarovanje na premoženju zakoncev - podaljšanje začasnega zavarovanja
Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le-to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja.
Ker se ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oziroma delu nepremičnin, za katere na podlagi določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
ZPP člen 3, 3/3, 142, 277, 318, 318/1. ZDSS-1 člen 41. ZDR-1 člen 85, 87, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Tožena stranka tožnice pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Statut javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija člen 45, 45/2. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 16/1-9, 17, 17/1, 17/1-17, 17/2, 17/3, 17/3-1, 17/5, 17/6, 17/6-7, 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4, 18/5, 21, 21/1, 22. ZUP člen 4, 260, 260-8. ZZ člen 36, 36/1.
neizbira kandidata - zmotna uporaba materialnega prava - imenovanje generalnega direktorja - javnopravna stvar - mandat - prenehanje mandata za naprej - obnova postopka - obnovitveni razlog - sestava kolegijskega organa
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je obstajal utemeljen obnovitveni razlog za obnovo in za ponovno odločanje o izbiri generalnega direktorja tožene stranke (oziroma za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke). Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi v skladu z 8. točko 260. člena ZUP, če kolegijski organ, ki je izdal odločbo, ni odločal v sestavi, kot je predpisana z veljavnimi predpisi, ali če za odločbo ni glasovala predpisana večina. Sodišče prve stopnje je štelo, da član Programskega sveta B.B. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta tožene stranke, zato je posledično menilo, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Takšno stališče je zmotno. B.B. je bil v Državnem zboru imenovan v mandat na podlagi sedme alineje 1. odstavka 17. člena ZRTVS-1, mandat pa mu je prenehal z ugotovitvenim sklepom Državnega zbora z dne 22. 5. 2014. Vsebino tega sklepa je mogoče razlagati le tako, da mandat preneha z dnem, ko se Državni zbor s tem seznani ali pa takrat, ko je tak sklep objavljen v Uradnem listu. V nobenem primeru pa ta sklep Državnega zbora ne velja za nazaj, kar bi pomenilo, da bi se članu Programskega sveta za nazaj odvzel mandat. Tako ni mogoče šteti, da član Programskega sveta B.B. v času prvega glasovanja o generalnem direktorju tožene stranke (7. 4. 2014) ni imel pravno veljavnega mandata, oziroma da bi kolegijski organ, to je Programski svet, o kandidaturi tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal v nepravilni sestavi. Sestavo Programskega sveta je določal 6. odstavek 17. člena ZRTVS-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila sestava Programskega sveta glede na citirano določbo nepravilna. Ker ni bil podan obnovitveni razlog iz 8. točke 260. člena ZUP, so nezakonite odločitve tožene stranke o razveljavitvi sklepa o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke, o ponovnem odločanju o izbiri kandidatov in o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke. Kršene so bile torej določbe postopka izbire kandidata v smislu 36. člena ZZ, kar je bistveno vplivalo na odločitev o izbiri. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnice za razveljavitev sklepa Programskega sveta tožene stranke o imenovanju A.A. za generalnega direktorja tožene stranke.
Glede na to, da je o sklepu Programskega sveta tožene stranke o imenovanju tožnice za generalno direktorico tožene stranke odločal kolegijski organ v pravilni sestavi (zaradi česar ni bilo pravne podlage za njegovo razveljavitev v postopku obnove pri toženi stranki), tožnica nima pravnega varstva niti pravnega interesa za ugotovitev, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Le neizbrani kandidati bi lahko uveljavljali sodno varstvo in izpodbijali odločitev o njeni izbiri v smislu 36. člena ZZ. Tožnica pa ne more zahtevati ugotovitve, da je bila izbrana za generalno direktorico tožene stranke. Ker za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni pogojev, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (274. člen ZPP).
neobrazložen odgovor na tožbo – zamudna sodba – nedovoljene pritožbene novote – označba stranke – samostojni podjetnik
Pravdno stranko, ki je samostojni podjetnik, se pravilno označuje s celotno firmo (fantazijski dodatek, ime in priimek ter dodatek s. p.), lahko pa tudi samo z imenom in priimkom, saj je stranka v tem primeru fizična oseba. V predmetni zadevi je tožeča stranka toženo stranko v tožbi označila z nazivom „A. A., s. p., M. 1, 1000 Ljubljana“, s čimer je zadostila zahtevam po ustrezni identifikaciji tožene stranke.
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 105a.
sodna taksa - oprostitev plačila - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave o premoženjskem stanju tožeče stranke zaključilo, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo celotne sodne takse za pritožbo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zato je tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse in ji omogočilo plačilo preostale sodne takse v dveh obrokih. V skladu s 105.a členom ZPP se šteje pritožba za umaknjeno, če stranka ne plača takse. Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo izpodbijani sklep in toženi stranki naložilo, da takso plača v dveh zaporednih mesečnih obrokih, in sicer prvi obrok v roku 30 dni po vročitvi tega sklepa, drugi obrok v 60 dneh po vročitvi tega sklepa.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015388
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 179, 185, 229, 229/2, 352, 352/1. ZZVZD člen 5, 6, 8, 9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 114.
Tožnica se je poškodovala na delu pri toženi stranki, in sicer je pri čiščenju stroja za izdelavo sladoleda utrpela amputacijo sredinca in prstanca desne roke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je po temelju v celoti podana odgovornost tožene stranke. Direktor tožene stranke je tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je tako prispevala k nastanku škode, saj jo je delodajalec seznanil s postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda in pri tem ni bila začetnica. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu, kot vsi ostali zaposleni, vendar pa je temu dejstvu neutemeljeno dalo poseben poudarek. Tožnica se je od sodelavcev razlikovala po tem, da v času nastanka nezgode ni imela statusa delavke tožene stranke. Ugotovitev obstoja (faktičnega) delovnega razmerja je dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je razlog, da je v spornem obdobju tožena stranka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, saj takrat še ni imela priznanega statusa delavke. Tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, pri čemer stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja in sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica pa je k prispevala k nastanku nezgode, saj bi morala v skladu z zahtevo iz 9. člena ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Tožničin soprispevek tako znaša 15%.