Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča.
V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi. Toženec, ki je poznal ali bi vsaj moral poznati vse poslovne dogodke, ki so se nato odražali v finančnem stanju družbe, se namreč ne more te svoje obveznosti razbremeniti s sklicevanjem na podatke, ki so izhajali iz računovodskih izkazov, na ugotovitve izvenpravdno izdelanih strokovnih mnenj in na prvo ugotovitev izvedenca pa tudi ne na to, da ni vplival na napačna knjiženja, da ni bil na njih opozorjen, da ni strokovnjak za knjiženja ali ocenjevanje vrednosti računovodskih postavk, da so bile listine pregledane po revizorju ipd..
V ponovljenem postopku bo sodišče ob presoji, ali bo stik določilo ob ponedeljkih ali ob torkih, kot je bil določen doslej, moralo poleg otrokove korist upoštevati tudi službene obveznosti predlagatelja in nasprotne udeleženke ter stik določiti tako, da ga bo tudi mogoče izvrševati.
Pravnim osebam se sodno pisanje vroči tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Če pa takšna vročitev ni možna, pa se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti (če gre za vročitev po pošti), v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja, pisarne ali poslovnega prostora pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (smiselna uporaba tretjega odstavka 142. člena ZPP).
V konkretnem primeru vročevalec obvestila o prejeti pošiljki ni pustil na vratih njenega poslovnega prostora v objektu. Po oceni pritožbenega sodišča to pomeni, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki, saj skupnih vrat na vhodu v objekt z velikim številom delov v etažni lastnini ne gre enačiti z vhodnimi vrati posamičnega stanovanja ali poslovnega prostora.
ZSPJS člen 3, 3a, 16, 16/3, 19, 19/1, 19/2, 20, 20/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 3/1, 5, 5/5, 11. OZ člen 87, 87/1, 191.
Pri presoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI, ko je bila toženka premeščena iz V. v VI. tarifno skupino, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 19. člena ZSPJS, iz katere izhaja, da se dosežena napredovanja ne prenesejo. Predvidena je le možnost, da se izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta zviša za en plačni razred. Tožena stranka bi morala biti ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI uvrščena v 22. plačni razred, povečan za en plačni razred, torej v 23. plačni razred. Toženi stranki je bila za sporno obdobje neutemeljeno obračunana in izplačana plača za 24. plačni razred namesto pravilno za 23. plačni razred. Ko pa je toženka s 1. 10. 2009 s tožnico ponovno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v V. tarifnem razredu, so se ji lahko upoštevala le napredovanja, ki jih je dosegla na prejšnjem (zadnjem) delovnem mestu (1. odstavek 20. člena ZSPJS). Tako bi bila tožena stranka ob upoštevanju 19. izhodiščnega razreda, povečanega za dve napredovanji, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni administrator V (I) upravičena do uvrstitve v 21. plačni razred ne pa do 25. plačnega razreda, kot je bilo določeno v aneksu k PZ z dne 1. 10. 2009. Ker je bila toženi stranki v spornem obdobju preveč izplačana plača, je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanih plač utemeljen.
ZUJF člen 188, 246, 246/3. ZDR-1 člen 73, 73/1, 73/1-5, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-2, 89/2. ZSV člen 56, 56/5.
prenehanje delovnega razmerja -odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), česar tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla oziroma obrazložila. Poleg tega bi morala iz izpodbijanega sklepa izhajati izjava volje tožene stranke, izražena z namenom in učinkom, da delovno razmerje med pravdnima strankama preneha. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka uveljavljala svoje oblikovalno upravičenje, ampak navaja zgolj ugotovitev, da je odpadel razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dogovor in pogodba o zaposlitvi. Prav tako iz sklepa ni razvidno, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ne bi več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način in po postopka, ki izhaja iz določb ZDR-1, je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nezakonit. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot nezakonit razveljavilo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - zamuda zavarovalnice - zamudne obresti
Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je potrebno te izjeme razlagati restriktivno. Namen zagotavljanja zagovora ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj mu toženka niti pisne obdolžitve ni podala. Zato navedbe priče, da je tožnik „s povišanim glasom žalil in grozil“, ko mu je bilo predlagano, da naj sam napiše bianco odpoved, kar pa je tožnik zavrnil, se razburil in hitro zapustil prostor, ne dokazujejo obstoja okoliščin, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo potrebno tožniku omogočiti zagovor in mu predhodno podati in vročiti pisno obdolžitev.
ustavitev postopka - izostanek strank z dveh zaporednih narokov - fikcija umika
Stranki v konkretnem socialnem sporu nista pristopili na prvi narok za glavno obravnavo in izostanka nista opravičili. Ker stranki tudi na naslednji narok nista pristopili, je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo postopek v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZDSS-1. Izostanek obeh strank z dveh zaporednih narokov povzroči fikcijo umika. Ni razloga, da bi sodišče nadaljevalo postopek, za katerega nobena od strank ne izkaže pravnega interesa.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja drugemu prodajalcu pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Zaradi zmotne materialno pravne presoje in pomanjkljive dokazne ocene je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016137
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 299.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - zmotna uporaba materialnega prava - zdrs - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko mu je pri sestopu iz vakumskega kanala na pol metra nižja tla spodrsnilo, zaradi česar je utrpel zvin desnega gležnja. Tožena stranka tožniku ni omogočila varnega dela, saj ni namestila stopnic za sestop, kjer je bilo treba premagati višino več kot pol metra. Poleg tega je bil v času škodnega dogodka kanal, v katerega je stopil tožnik, pokrit s polno kovinsko ploščo, kar je bilo neprimerno (pokrov bi moral biti iz rešetkaste pločevine, kar bi onemogočalo zdrs ob morebitnem mokrem pokrovu). Tožena stranka tožnika ni opremila z ustrezno obutvijo in mu ni dala ustreznih navodil za obhod stroja, pri katerem je prišlo do tožnikove poškodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo krivdno odškodninsko odgovorna. Tožnik pa k nastanku nezgode ni soprispeval.
začasna odredba – vpis v vrtec – soglasje za izpis iz vrtca – stiki – določitev stikov – potrebe otroka
Toženec ni soglašal z izpisom otroka iz vrtca, tožnica pa do izdaje začasne odredbe otroka ni mogla vpisati v drug vrtec, saj iz prejšnjega ni bil izpisan. Deček pet mesecev ni mogel obiskovati vrtca. To pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča razlog, da sodišče z začasno odredbo poseže v razmerje med staršema in otrokom in uredi, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri svoji odločitvi je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da deček živi z materjo, in odločilo, da naj obiskuje vrtec v bližini njegovega prebivališča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je taka odločitev smotrna, saj vožnja otroka v oddaljeni vrtec ni le neekonomična, pač pa tudi naporna za otroka, pa tudi za starše.
ZUPJS člen 44. ZSVarPre člen 45, 46, 48, 66, 68, 68/4. ZDIU-12 člen 4, 4/12.
denarna socialna pomoč - prevedba po ZSVarPre - vračilo - dopolnilna odločba
Odločba o prevedbi pravice do denarne socialne pomoči, do katere upravičenec ni več upravičen, oziroma je upravičen v nižjem znesku, izdana na temelju 66. člena ZSVarPre, ima lahko le učinek za naprej, to je od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji. Toženec je tožniku najprej razveljavil pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči v višjem znesku za nazaj, od 1. 1. 2012 dalje, in mu od tega dne dalje priznal denarno socialno pomoč v nižjem znesku. Naknadno pa je izdal dopolnilno odločbo, da je tožnik razliko med prej priznano denarno socialno pomočjo v višjem znesku in prevedeno denarno socialno pomočjo nižjem znesku dolžan vrniti. Dopolnilna odločba se sme po 220. členu ZUP izdati le v primeru, ko z odločbo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Ker je bilo že z odločbo o prevedbi odločeno tako o razveljavitvi pravnomočne odločbe, kot o pravici do denarne socialne pomoči pod pogoji iz ZSVarPre, je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila po določbi 66. člena ZSVarPre predmet postopka. Določba 66. člena ZSVarPre ne daje podlage za odločitev o vračilu v primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči po ZSV do te pomoči po ZSVarPre ni upravičen ali je upravičen v nižjem znesku. Do vračila namreč ob pravilni uporabi in razlagi 66. člena ZSVarPre niti ne more priti. Izdaja izpodbijane dopolnilne odločbe je bila zato že iz tega razloga nezakonita.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do izjave - obrazložitev sodbe - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj navaja, da je odločitev oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ni pa se opredelilo do tožničinih navedb niti ni pojasnilo, katera so dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter s tem v zvezi sodbe tudi ni pravno utemeljilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožničin dokazni predlog, da se postavi nov sodni izvedenec, zavrnilo brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. OZ člen 188.
zamudna sodba - izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Tožeča stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker so v letu 2014 plače zamujale več kot zadnjih 6 mesecev in do dneva podaje izredne odpovedi nista bili izplačani plači za november in december 2014. Tožeča stranka je pred tem toženi stranki podala tudi opomin pred izredno odpovedjo in obvestila Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen (3. odstavek 111. člena ZDR-1).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023438
ZKP člen 133, 364, 364/1, 365, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 57, 57/2.
izvirnik sodbe – zapisnik o glavni obravnavi – popravni sklep – pisno izdelana sodba – ujemanje pisno izdelane sodbe s sodbo, ki je bila razglašena – odprava formalnih in vsebinskih napak v izvirniku – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preizkusna doba – ni odločitve o trajanju preizkusne dobe – nerazumljiv izrek – nasprotje med izrekom in razlogi sodbe – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti
Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Vsebinskih napak oziroma pomanjkljivosti v izvirniku sodbe ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa po 133. ali 365. členu ZKP. Če sodišče v razglašeni sodbi ni odločilo o določenem vprašanju (v konkretnem primeru o trajanju preizkusne dobe v pogojni obsodbi), je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Odvzemanje nalog oziroma zadolžitev, ki sodijo v delokrog tožnika, ter neposredno dodeljevanje teh nalog drugim delavcem, ki jim je sicer delo odrejal sam tožnik, pomeni izrivanje tožnika iz delovnega procesa oziroma predstavlja mobing.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 85. BBHZD člen 12. URS člen 2, 22. ZUP člen 1, 1/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - seznanitev delavca s kršitvami
Tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora, pri čemer tudi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku to omogoči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.