invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
regulacijska začasna odredba – družinski postopek – stiki – stikovanje
Z začasno odredbo sodišče odloči preden se zanesljivo ugotovijo vse pravno pomembne sporne okoliščine. Namen postopka z začasno odredbo ni in ne more biti natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in pravdnih strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja. Stiki pa morajo biti (tudi začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
stroški postopka – postopek za predodelitev otroka
V obravnavani zadevi ob odločanju o stroških postopka ni mogoče mimo tega, da se je postopek za predodelitev sina pravdnih strank iz razlogov na strani tožnika končal brez vsebinske odločitve, in tega, da je bilo o dodelitvi dečka v vzgojo in varstvo le deset mesecev pred vložitvijo tožbe v tej zadevi odločeno v ZDA, državi otrokovega običajnega bivališča.
ZPP člen 184, 184/2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/4, 32/5. Evropska socialna listina člen 4, 4/1, 4/1-2.
izplačilo nadur - zastaranje terjatve - pripoznava dolga
Iz poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožečim strankam pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebujejo prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prepisani podatki o številu nadur iz preteklih mesecev lahko pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve.
Ker so tožnik in tožnice v tabelah navedle obseg opravljenega nadurnega dela ter število plačanih in koriščenih nadur po posameznih mesecih, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu zahtevka ni podana ustrezna trditvena podlaga oziroma da je takšen del zahtevka nesklepčen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - neobstoj razloga
Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s toženo stranko pa se je za primer, da tožnik ne bi bil ponovno imenovan na mesto direktorja, dogovoril, da mu tožena stranka ponudi ustrezno delovno mesto. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka v sistemizaciji in potrjenem kadrovskem načrtu na voljo kakšno prosto delovno mesto za tožnika. Glede na sklenjeno pogodbo bi morala tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto. Katero delovno mesto bi mu ponudila, pa je stvar organizacije delovnega procesa tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati. Sicer pa to v konkretnem delovnem sporu ni relevantno, saj tožnik ni zahteval reintegracije, temveč odločitev skladno s 118. členom ZDR-1.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana.
Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.
KZ-1 člen 211, 240, 240/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožnica je v spornem obdobju odobravala in odrejala sporne in nedopustne visoke popuste za prodane izdelke in je odobrila predhodni odvoz izdelkov strankam še pred izdajo računov ter nedopusten zamik plačila fizičnim osebam, s tem da je ta popust odobrila predvsem svojim znancem, sebi in nekaterim podrejenim delavcem. Na podlagi tožničine zahteve oziroma naloga pristojnemu delavcu v komerciali je prišlo do tega, da so se za določeno pohištvo neutemeljeno odprle napačne šifre (za police), to pohištvo pa je bilo odpravljeno iz skladišča tožene stranke, ne da bi bilo ustrezno plačano. Nekatere dele tega pohištva, ki se je dejansko prodajalo pod šifro polic (in tudi za takšno ceno), je tožnica plačala sama, deli tega pohištva pa so bili montirani pri tožničinem znancu (s tem, da je tožnica montažo naročila osebno in jo s skupaj s prevozom pohištva plačala). Tožnica je s svojim ravnanjem (odredba podrejenemu delavcu za odprtje napačnih šifer za nekatere izdelke, kar je imelo za posledico odpravo teh izdelkov od tožene stranke brez ustreznega plačila, s čimer je bila toženi stranki povzročena premoženjska škoda) izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Tožničine kršitve predstavljajo zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi oziroma prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2, 398, 398/1.
obnova postopka - zavrženje predloga za obnovo - nov dokaz - mnenje izvedenca
V 2. odstavku 395. člena ZPP je določeno, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Mnenje izvedenca cestnoprometne stroke v drugem postopku med istima strankama ni „nov dokaz“, ki ga tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati v tem postopku brez svoje krivde. Zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (1. odstavek 398. člena ZPP).
zavarovalna doba - samozaposleni zavarovanci - plačilo prispevkov
Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3, 96. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 2, 2/2-c.
dodatek za nego otroka - zmotna uporaba materialnega prava - pričetek izplačevanja - otrok s težko motnjo v duševnem razvoju
Mentalni razvoj tožničine hčere je takšen, da v kronološki starosti treh let in 8 mesecev ustreza starosti 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, kakor je to določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dodatek od oktobra 2014 dalje. Ker je bila vloga za dodatek za nego in varstvo otroka pri Centru za socialno delo vložena dne 1. 10. 2014, gre tožnici dodatek za nego in varstvo otroka v skladu s 96. členom ZSDP-1 od 1. novembra 2014 dalje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede datuma izplačevanja dodatka za nego otroka.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.
Sodišče prve stopnje je za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja izvedencu odmerilo nagrado na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika. Ta določa, da izvedencu za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada nagrada v višini 138,00 EUR. Metodološko napotilo za ocenjevanje zahtevnosti izvida in mnenja je podano tudi v četrtem odstavku 47. člena Pravilnika. Ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Glede na dopolnilna vprašanja tožene stranke dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni možno oceniti za zahtevno, saj je izvedenec med drugimi odgovarjal tudi na vprašanja, na katera v prvotnem mnenju ni podal odgovora, pri čemer je povzel posamezne ugotovitve iz prvotnega mnenja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen do nagrade na podlagi 1. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo manj zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja v višini 92,00 EUR in ne v višini 138,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala
ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006592
KZ-1 člen 191. ZKP člen 18, 18/1, 18/2, 237.
nasilje v družini – nedovoljeni dokazi – postopki centra za socialno delo – izpovedba socialne delavke – izjava oškodovanke – ponavljajoč vzorec dejanj – dokazna ocena
Neutemeljeno je stališče zagovornice, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti iz spisa izločiti listine, ki se nanašajo na poročila CSD. Z določbami ZKP so urejena pravila kazenskega postopka in ta ne urejajo postopkov, ki jih vodijo centri za socialno delo. Spisovno gradivo, ki ga je v zvezi z obravnavanjem družinskih zadev sodišču dostavil CSD ne predstavlja ne izpovedb socialnih delavk, ki bi bile v nasprotju z določbo 237. člena ZKP, pa tudi izjava oškodovanke na centru za socialno delo, katere vsebino je oškodovanka ob zaslišanju na sodišču zgolj potrdila, ne predstavlja dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opreti.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela
Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.
ZFPPIPP člen 248. ZPSPP člen 31. OZ člen 418, 610. ZPP člen 190.
najemna pogodba- poslovni prostor - cesija - odtujitev po izročitvi v najem - aktivna legitimacija - odpoved najemnega razmerja s strani stečajnega dolžnika
Najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru.
V obravnavanem primeru je več kot očitno, da ima lahko zgolj stečajni dolžnik (ki je postal lastnik in najemodajalec obravnavanega poslovnega objekta Hotel S., ko ga je odkupil od prvotnega lastnika družbe P. d.o.o., ki je s toženo stranko pred tem sklenila najemno pogodbo) pravni interes za oblikovalno upravičenje v smeri odpovedi najemne pogodbe v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 248. člena ZFPPIPP. Prvotni lastnik je poslovni objekt prodal tožeči stranki, ki je s tem vstopila v pravni položaj prvotnega lastnika kot najemodajalka poslovnega objekta po najemni pogodbi, ki sta jo pred tem (30.12.2011) sklenila prvotni lastnik in tožena stranka.
Tožnica je kot vodja poslovalnice tožene stranke z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila določeni družbi, da ji je tožena stranka izplačala namenska kreditna sredstva (v višini 300.000,00 EUR), čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Poleg tega je tožnica določenega dne v poslovnih prostorih tožene stranke v imenu tožene stranke z istim komitentom sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami. Za sklenitev Dodatka št. 1 tožnica ni imela pooblastila in je bila določeni družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.