V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
ZPP člen 155, 15, 207, 207/1. ZFPPIPP člen 301, 301/2.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZUTD člen 65, 65/3, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2. ZDR člen 54.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - zmotna uporaba materialnega prava - odprava odločbe - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
V 3. odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo. S pravnomočno sodbo morata biti ugotovljena oba zahtevana pogoja in sicer, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma mu je delovno razmerje vzpostavljeno. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je takšen pogoj (glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) izpolnjen le, če je vsebovan v izreku sodbe. Pravnomočen postane izrek sodbe in le izrek sodbe je izvršljiv. Vendar izvršljivost sodbe oziroma izreka sama po sebi ne pomeni, da v pravnomočni sodbi niso bila ugotovljena določena pravno-relevantna dejstva, konkretno glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu, da je sodišče v delovnem sporu s sodbo ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je zavrnilo le tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, to ne pomeni, da je zavarovancu določenega dne zakonito prenehalo delovno razmerje. Če bi to držalo, potem ne bi sledil še preostali (ugodilni) del izreka, da je delodajalec delavca dolžan pozvati nazaj na delo, ga do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu obračunati zaostale mesečne bruto plače ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v delovnem sporu zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je na podlagi transformacije delovnega razmerja že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Zato sta z izpodbijanima upravnima odločbama pravilno odpravljeni odločbi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o priznanju nadomestila za primer brezposelnosti, tožeči stranki pa skladno s 140. členom ZUTD naloženo vračilo neto zneskov izplačanega nadomestila. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023467
KZ-1 člen 192, 192/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja – formalno - materialni preizkus obtožnega akta – zavrženje obtožnega akta – huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Sodišče prve stopnje je preseglo pooblastila, saj se je v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na formalno - materialni preizkus obtožnega akta, spustilo v oceno in presojo doslej zbranih dokazov in na tej podlagi ugotavljalo, ali so podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je torej svoje zaključke o neizpolnjevanju zakonskega znaka hude kršitve ugotovilo na podlagi vsebinskega vrednotenja dokazov, na podlagi katerih je očitkom pripisalo (pre)majhno težo, kar pa je stvar glavne obravnave in je zato odločitev preuranjena.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 15, 15/1, 125, 125/2, 125/4. KPKD člen 15. OZ člen 86, 88, 88/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - trajanje poskusnega dela - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.
Storilec kaznivega dejanja je lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle, ne glede na njegov status v njej, saj bi bilo v nasprotnem primeru mogoče izvrševati kazniva dejanja, ne da bi za njih odgovarjal tisti, ki dejansko odloča in vodi posle v gospodarski družbi in kazniva dejanja stori, ker za odločanje ni formalno pooblaščen, prav tako pa ne bi odgovarjal formalni zastopnik družbe, saj dejanj ni izvršil.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 192, 192/2. OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina - zastaranje - premoženjska škoda
Tožnik uveljavlja, da mu toženec (uživalec pravice) plača odškodnino v višini izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Ker naj bi tožniku nastajala škoda z izplačilom posameznih zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, gre za terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Za takšno škodo velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Tožnik je za škodo in storilca izvedel 21. 6. 2010, ko je od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobil podatke o zavarovanju toženca v Avstriji. Subjektivni triletni zastaralni rok je tako potekel 21. 6. 2013. Tožba za plačilo odškodnine pa je bila vložena 3. 3. 2014. Ker je že potekel subjektivni rok za uveljavljanje prvega zahtevka (prvega plačila invalidske pokojnine ter varstvenega dodatka), je zastarala celotna terjatev, kot jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljal tožnik.
Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.
ZDR člen 83, 83/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 142, 142/3, 337, 337/1. Konvencija MOD 158 člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – dokazno breme - prekluzija
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala
ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZFPPIPP člen 248. ZPSPP člen 31. OZ člen 418, 610. ZPP člen 190.
najemna pogodba- poslovni prostor - cesija - odtujitev po izročitvi v najem - aktivna legitimacija - odpoved najemnega razmerja s strani stečajnega dolžnika
Najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru.
V obravnavanem primeru je več kot očitno, da ima lahko zgolj stečajni dolžnik (ki je postal lastnik in najemodajalec obravnavanega poslovnega objekta Hotel S., ko ga je odkupil od prvotnega lastnika družbe P. d.o.o., ki je s toženo stranko pred tem sklenila najemno pogodbo) pravni interes za oblikovalno upravičenje v smeri odpovedi najemne pogodbe v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 248. člena ZFPPIPP. Prvotni lastnik je poslovni objekt prodal tožeči stranki, ki je s tem vstopila v pravni položaj prvotnega lastnika kot najemodajalka poslovnega objekta po najemni pogodbi, ki sta jo pred tem (30.12.2011) sklenila prvotni lastnik in tožena stranka.
Tožnik je v času, ko se je njegova kariera šele začenjala, najel stanovanjsko posojilo, da bi si rešil stanovanjski problem, nato pa v času redne zaposlitve najel posojilo, da bi materi vrnil plačane obroke stanovanjskega posojila, ki jih je ta plačevala zanj. Ne gre za takšno življenjsko raven, ki je očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek. Le v teh primerih ZSVarPre v 13. členu določa povečanje za fiktivno ugotovljen dohodek v višini posredno ugotovljenega dohodka in prejemka, ko se ugotovi, da oseba v določeni višini plačuje, oziroma je plačala za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla. Toženec je zato mesečne zneske obroke kredita, ki ga tožnik odplačuje, napačno štel za posredno ugotovljen dohodek in ga upošteval pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči.
sodba na podlagi pripoznave – spor majhne vrednosti
V tem sporu majhne vrednosti je bila tožencu pravilno vročena tožba, pa nanjo ni odgovoril, pri čemer je bil opozorjen na posledice, da bo sodišče v tem primeru štelo, da je pripoznal tožbeni zahtevek in brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero bo zahtevku ugodilo.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - veljavnost - zmota - napake volje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika pri podpisu sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni spravila v zmoto oziroma ga prevarala. V ugotovljenih dejstvih namreč ni podlage za sklepanje, da je tožnik upravičeno mislil, da podpisuje vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa, da sklepa sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
umik tožbe - stečajni postopek - povračilo stroškov
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
ZDR-1 člen 39, 39/1, 87, 89, 89/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 286, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev konkurenčne klavzule
Neutemeljen je očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi. Tožnik je v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki registriral s. p., vendar dejavnosti, ki bi bila toženi stranki konkurenčna, tj. proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic, še ni pričel opravljati. Te dejavnosti tudi tožena stranka (še) ni opravljala, čeprav je že kupila peč za peko pekovskih izdelkov in je bila v fazi pridobivanja dokumentacije.
Tožniku kršitve konkurenčne prepovedi ne bi bilo mogoče očitati niti, če bi se v resnici ugotovilo, da je z dejavnostjo proizvodnje kruha, svežega peciva in slaščic že pričel v času delovnega razmerja, saj takrat tožena stranka te dejavnosti še ni pričela izvajati, čeprav je že pričela z aktivnostmi, usmerjenimi v zagon te dejavnosti (nakup peči, postopek pridobivanja dokumentacije). Ker je kršitev konkurenčne prepovedi delavcu glede na prvi odstavek 39. člena ZDR-1 mogoče očitati le, če opravlja dela in sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja, mu kršitve konkurenčne prepovedi ni mogoče očitati, če se je pričel ukvarjati z dejavnostjo, s katero se delodajalec še ne ukvarja, ne glede na to, da je to delodajalčev namen in ne glede na to, da ima to dejavnost že registrirano.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-e. ZDR člen 184. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171, 171/1, 179.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.
ZObr člen 92, 92/11. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
prenehanje delovnega razmerja - poklicna pokojnina - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine
Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, ki kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa tudi pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino. Ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, je imela tožena stranka v enajstem odstavku 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja izvedencu odmerilo nagrado na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika. Ta določa, da izvedencu za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada nagrada v višini 138,00 EUR. Metodološko napotilo za ocenjevanje zahtevnosti izvida in mnenja je podano tudi v četrtem odstavku 47. člena Pravilnika. Ta določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. Glede na dopolnilna vprašanja tožene stranke dopolnitve izvedenskega mnenja v konkretnem primeru ni možno oceniti za zahtevno, saj je izvedenec med drugimi odgovarjal tudi na vprašanja, na katera v prvotnem mnenju ni podal odgovora, pri čemer je povzel posamezne ugotovitve iz prvotnega mnenja. Glede na kriterije iz četrtega odstavka 47. člena Pravilnika ter glede na vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja je izvedenec upravičen do nagrade na podlagi 1. točke drugega odstavka 51. člena Pravilnika, to je do nagrade za pisno izdelavo manj zahtevnega dopolnilnega izvida in mnenja v višini 92,00 EUR in ne v višini 138,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.