IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0081191
ZUstS člen 43, 44. OZ člen 131, 1060. ZOR člen 277. ZIZ člen 54, 55, 55-8, 56, 138, 138/1. ZPP člen 2, 341.
zamudne obresti – izterjava zakonskih zamudnih obresti – sklep o izvršbi – izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet – organizacija za plačilni promet – obveznosti organizacije za plačilni promet – odškodninska odgovornost organizacije za plačilni promet – podlage odškodninske odgovornosti – protipravnost – odločba Ustavnega sodišča – pravilo ne ultra alterum tantum – pravne posledice odločitve – učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča – ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – ugovor po izteku roka – prenehanje terjatve
Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.
zaslišanje strank – dokaz z zaslišanjem strank – neodziv na vabilo na zaslišanje – možnost obravnavanja pred sodiščem – vrnitev v prejšnje stanje – pogoji za procesni pobot
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok le v navzočnosti tožeče stranke; v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP pa je imelo tudi podlago, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da zakoniti zastopnik toženca ni prišel na zaslišanje. Sodišče je tožencu dalo možnost, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih, da odgovori na trditve tožeče stranke in da je navzoč tudi pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Če teh možnosti ni izkoristil v skladu s pravili in ustreznimi opozorili v vabilih in drugih pozivih sodišča, pomeni, da se jim je sam odpovedal in jih zato v pritožbi zoper sodbo neuspešno uveljavlja. Nobeni prisilni ukrepi za zagotovitev navzočnosti stranke na naroku niso v pravdnem postopku dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, zato pritožnik nima prav, da mora sodišče v vsakem primeru stranko zaslišati.
Pritožnik ni konkretiziral procesne kršitve v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj trditev toženca ni bilo mogoče obravnavati kot procesnega pobota, zato na navedeni očitek tudi ni mogoče konkretno odgovoriti.
Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.
pogodba o finančnem leasingu – pogodba o finančnem lizingu – posredni lizing – riziko, zaradi katerega dobavitelj ni dobavil plovila – plačilno mesto – transakcijski račun v tuji banki – več transakcijskih računov – blokada računa – spremenjene okoliščine – odstop od pogodbe o lizingu – neizpolnitev enega pogodbenika
Plačilo kupnine dobavitelju je po pogodbi o lizingu lizingodajalčeva obveznost; lizingodajalec nosi riziko svoje izpolnitve.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države – overitev lažne vsebine – uvedba preiskave – pripoznanje zakonskih znakov po KZ-1A in KZ-1B – izvršitvene oblike kaznivega dejanja – organiziranje nezakonitega preseljevanja – presoja kazenskega zakona – utemeljen sum – delna ugoditev pritožbi – sprememba sklepa
Organiziranja prehajanja meje s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje RS in zakonskega znaka kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1B ni mogoče šteti kot nove izvršitvene oblike, ki po KZ-1A ne bi bila kazniva, saj je navedeno izvršitveno obliko mogoče subsimirati tudi pod način izvršitve „kako drugače organizira nezakonito preseljevanje“.
POGODBENO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071279
OZ člen 458, 462. ZVPot člen 37b, 37b/3. ZPP člen 347, 264, 264/1.
samovžig motorja kot posledica skrite napake v električni napeljavi – odgovornost prodajalca za stvarne napake – stvarna napaka – nezmožnost ugotovitve vzroka za samovžig – objektivna dokazna stiska – uporaba nižjega dokaznega standarda – dokazni standard verjetnosti – obstoj stvarne napake v času izročitve motorja ali obstoj vzroka pred njegovo izročitvijo – nepopolno izvedensko mnenje – možnost dopolnitve izvedenskega mnenja na pritožbeni obravnavi – odklonitev plačila predujma – nezadostitev dokaznemu bremenu – zavarovanje dokaza
Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).
začetek postopka osebnega stečaja – stvarna pristojnost – prijava stalnega prebivališča
Resničnosti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prijavljenem stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji v času vložitve predloga upnika (23. 12. 2014) pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem, da ima že vrsto let prijavljeno stalno prebivališče v Italiji. V dokaz je namreč predložil zgolj potrdilo matičnega urada Občine Gorica, da ima od 4. 10. 2004 prijavljeno stalno prebivališče v G. na naslovu V. To potrdilo je bilo namreč izdano že 3. 8. 2010, zato ne more imeti nobene dokazne vrednosti glede okoliščine, na katerem naslovu je imel pritožnik prijavljeno stalno prebivališče na dan vložitve predloga upnika, to je več kot štiri leta kasneje. Tudi potrdilo Občine Špeter, Pokrajina Videm, iz katerega izhaja, da je pritožnik na dan 11. 2. 2015 vpisan v register prebivalstva na naslovu S., ne izključuje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je imel pritožnik dne 23. 12. 2014 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Premoženje je vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema.
Dejstvo, ali je obstajalo dovoljenje tožeče stranke za demontažo sporne zračne cevi iz njenega vozila, je za predmetni spor nedvomno pravno relevantno. Tožena stranka z njim namreč smiselno uveljavlja, da je temelj vtoževane terjatve pogodbeni (in ne obogatitveni, kot navaja tožnica) - da se je s tožečo stranko dogovorila o nakupu rabljene in večkrat „štukane“ cevi za zrak (katero pa je ji je tudi že v celoti plačala). In ker dokaz z zaslišanjem priče B. B. (ki naj bi bil prisoten pri demontaži sporne cevi) ni tak, da bi bil očitno neprimeren ali da bi dokazoval nekaj, kar bi že bilo dokazano, bi ga po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izvesti. Še posebej, ker je dokazno oceno toženčeve izpovedbe utemeljilo s tem, da je manj verodostojna in da tudi ni podprta z drugimi (navedbami in) dokazi (kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je prvostopenjsko sodišče o neobstoju dovoljenja za odvzem cevi sklepalo zgolj na podlagi zaslišanja strank in pri tem obrazložilo, da je izpovedba tožeče stranke prepričljivejša).
Za pisanje, ki mora biti vročeno osebno, ne more biti relevantno nadomestno vročanje s fikcijo vročitve ob dejanskem stanju, da toženec na naslovu sploh ne biva.
Ni vsako opuščanje dolžnosti prijave stalnega prebivališča zloraba procesnih pravic. Tožena stranka se ni naenkrat napotila v Rusko federacijo, ampak tam že stalno dejansko biva dolga leta. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP in dovolilo obnovo.
Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti, ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.
OZ člen 120, 120/1. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne Občine Ljubljana člen 37, 44.
dobava toplotne energije – sprememba lastništva – sprememba odjemalca – splošni pogoji – obvestilo o spremembi odjemalca
Pravni prednik tožene stranke je na podlagi 37. člena Splošnih pogojev obvestil tožnico o spremembi odjemalca. Nenazadnje pa je tožnica dobavljala toženi stranki toplotno energijo v poslovne prostore v obdobju, v katerem zatrjuje, da je bila lastnica poslovnih prostorov. S tem pa je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje s tožečo stranko (44. člen Splošnih pogojev) in je tako prevzela tudi obveznost, da tožečo stranko obvesti o spremembi odjemalca v 15 dneh po nastali spremembi. Do prejema tega obvestila pa je za obveznosti zavezan dosedanji odjemalec, ne glede na dejansko izkazan prenos lastninske pravice.
lastnoročna oporoka – veljavnost oporoke – navedba datuma – napotitev na pravdo – prekinitev postopka – sklep o dedovanju
Lastnoročna oporoka je veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila sestavljena. V konkretnem primeru, ko je govora le o eni oporoki in med dedinjami ni spora o tem, za katero oporoko gre, zapis datuma na oporoki (bodisi 15. 6. 2012 bodisi 15. 7. 2012) na njeno veljavnost ali na kakršnokoli pravico dedinj iz naslova dedovanja, ne vpliva.
Sklep o dedovanju je ugotovitvena, deklaratorna odločba in ne vsebuje nobenega izpolnitvenega ali dajatvenega izreka. Osebe, katerih pravice so ugotovljene v sklepu o dedovanju, morajo same poskrbeti za to, da pridejo do teh pravic in realizacija pravic dedičev ni stvar zapuščinskega postopka.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – pravna oseba – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – kratkoročna sredstva – kratkoročne finančne naložbe – bilanca stanja – izkaz poslovnega izida – prisilna poravnava
Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.
Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.
Tožnik je vložil vlogo za odpis dolga, ki je nastal zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga se nanaša na vlogo, določeno v 44. členu ZUPJS, o kateri pa toženec meritorno ni odločil, pač pa je potem, ko je bil dolg avtomatično poplačan, izdal izpodbijani sklep o ustavitvi postopka. Za takšno postopanje pa toženec ni imel podlage ne v ZUPJS in ne v določbah ZUP. Kot je določeno v 7. odstavku 44. člena ZUPJS, vlogo za odpis oziroma delni odpis oseba vloži pri Centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih zbirk podatkov in podatkov iz zbirk podatkov drugih organov ter predloženih dokazov osebe poda mnenje in ga skupaj z vlogo v 20 dneh od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu. Že iz citirane določbe izhaja, da je o vlogi za odpis dolžno odločiti ministrstvo po postopku, določenem v ZUP, sam dolg pa se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam. Če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pristojni organ izda sklep, da se
postopek ustavi, samo v primeru, če stranka umakne svojo zahtevo. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, z zahtevkom razpolaga stranka. Stranka, ki je z vložitvijo formalne zahteve dala pobuda za uvedbo postopka, z umikom te zahteve preklicuje pobudo za uvedbo postopka, zato se mora postopek ustaviti, ne da bi bilo o stvari meritorno odločeno. Ustavitev upravnega postopka pomeni formalni konec postopka. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od takšnih dejanj tožnika, že iz tega razloga toženec ni imel podlage za postopanje po 135. členu ZUP, pač pa bi moral odločiti o tožnikovi zahtevi za odpis dolga, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
sklep o prodaji – upravičenje do pritožbe – predkupna pravica – zavrženje pritožbe
ZFPPIPP v 331. členu ne daje pritožbenega upravičenja za izpodbijanje sklepa o prodaji drugim osebam, ki niso stranke postopka. Nobeden od pritožnikov v svojih pritožbah ne zatrjuje, da je na podlagi prijavljene terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom pridobil položaj stranke v postopku. Pritožnica C. s.p. se je v pritožbi sicer sklicevala na svoja vlaganja v najeti poslovni prostor. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da bi tovrstno terjatev iz naslova povrnitve vlaganj prijavila v postopku stečaja nad dolžnikom. Tudi iz odgovorov upraviteljice na pritožbi obeh pritožnikov izhaja, da nobeden od pritožnikov v stečajnem postopku nad dolžnikom ni prijavil svojih terjatev do stečajnega dolžnika.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/1.
prekinitev postopka – smrt stranke – nadaljevanje prekinjenega postopka – prevzem postopka
A. A., ki v tem postopku ni imel pooblaščenca, je umrl. Prvostopenjsko sodišče je zato postopalo pravilno, ko je postopek prekinilo. Prekinjeni postopek se bo nadaljeval, ko ga bodo prevzeli dediči ali ko jih bo sodnik povabil, naj to storijo, in ne po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka po A. A.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bilo sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, v katerem je določeno, da je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede omenjenega vprašanja ni v popolnosti ugotovila dejanskega stanja, zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče je bilo v okviru presoje pravilnosti izpodbijanih upravnih aktov tožene stranke dolžno preveriti, ali je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot je odločilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožnica že v predsodnem postopku izrecno uveljavljala, da ne obstaja njena preživninska obveznost do mame in s tem v zvezi predložila dokaze, upravni organ pa tega v postopku sploh ne bi ugotavljal. Ker v sporni zadevi ne gre za tako situacijo, bi moralo sodišče v tem primeru samo razčistiti dejansko stanje ter odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.