Tožena stranka je v letu 2001 s Pokojninsko družbo A d. d. sklenila pogodbo o plačevanju premij za dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje delavcev za 10 let. Premije je tožena stranka vplačevala za tiste delavce, ki so se vključili v pokojninski načrt. Tožnik je v sistem pristopil s pristopno izjavo, od katere je nato z izstopno izjavo odstopil. Glede na to, da je tožnik odstopil od svoje pristopne izjave v dodatno pokojninsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga tožena stranka ni obravnavala diskriminatorno, ko mu je prenehala plačevati premije.
Sodišče prve stopnje je zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna obračunati in plačati v sklad pokojninske družbe A d.d. premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od decembra 2010 dalje. Na izstopni izjavi je navedeno, da začne trimesečni izstopni rok teči s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu pisne izstopne izjave. Glede na navedeno je trimesečni izstopni rok pričel teči s 1. 10. 2010 in se iztekel 1. 1. 2011, kar pomeni, da bi tožena stranka morala za tožnika plačati še premijo za mesec december 2010. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo premije za mesec december 2010.
ZPP člen 7, 153, 212, 243, 244, 249, 252. OZ člen 131, 132.
izgubljeni dobiček - višina škode - trditveno in dokazno breme - izvedenec - razrešitev izvedenca - postavitev drugega izvedenca - predujem - nagrada in stroški izvedenca
Trditveno in dokazno breme za višino škode je na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki.
Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno.
zamudna sodba - ugotovitev delovnega razmerja - sklepčnost - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZSVDP člen 48b.
plačilo odškodnine - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - obrazložitev zavrnitve dokazov
Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica, pri tem pa za takšno odločitev ni navedlo razlogov niti na naroku niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 7, 47. OZ člen 131. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo že več kot 10 let in ki naj bi ga s svojim ravnanjem izvajale sodelavke tožnice in tožnici nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke. Zaključilo je, da gre pri tožnici za verjeten obstoj paranoidne osebnostne motnje in da zaradi te motnje pogosteje prihaja v nesporazume z okoljem. Način obnašanja, ki ga imajo sodelavke do tožnice, ni vselej sprejemljiv, vendar njihova ravnanja niso dosegla tiste stopnje, da je delodajalec odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih trditev predlagala tožnica, niti ni navedlo razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZP-1 člen 6a. ZJN-2 člen 42, 42/,3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - prekršek neznatnega pomena - stopnja odgovornosti - znesek neplačane obveznosti
Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.
prekinitev zapuščinskega postopka – oporočno dedovanje – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – spor o vsebini oporoke – obseg podedovanega premoženja
Ker je med dedinjama spor o vsebini oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Pravilno je napotilo na pravdo tisto dedinjo, katere pravico ocenjuje za manj verjetno. Manj verjetna je pravica dedinje, ki trdi, da ji zapustnica zapušča še vse ostale nepremičnine, katerih ni navedla v oporoki.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena, ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku. Ti stroški so bili nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku, v kolikor pa jih je prijavil, pa navedeno ne vpliva na predmetno odločitev. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj delno priznal prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila, oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v ZFPPIPP. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.
USTAVNO PRAVO – OKOLJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080072
URS člen 72, 72/3. ZVO-1 člen 110a. ZOR člen 155, 156, 156/3, 206, 206/3. OZ člen 132, 133, 133/3, 186, 186/3, 325, 398, 399. ZPP člen 154, 154/2, 195, 214, 278, 278/2, 285, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 343, 392, 499, 499/3, 503. ZIZ člen 17, 55, 55/1, 55/1-8. ZPZRTH člen 1, 2, 9, 17.
odškodninska odgovornost – pravica do zdravega življenjskega okolja – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost – splošno koristna dejavnost – povrnitev škode – škoda, ki presega običajne meje – navadna škoda – zmanjšanje premoženja – odgovornost več oseb za isto škodo – solidarna odgovornost – okoljska škoda – odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode – odgovornost povzročitelja obremenitve okolja – odgovornost ne glede na krivdo – izpuščanje nevarnih snovi – povzročanje emisij – zakonske zamudne obresti – pravnomočnost sodbe – časovne meje pravnomočnosti – sodna poravnava – trditveno in dokazno breme – informativni dokaz – neprerekana dejstva – prekluzija – pojem krivde – materialno procesno vodstvo – pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.
Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.
Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Veljavna Odvetniška tarifa določa, da se odvetniku, ki zastopa več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, v pravdnih postopkih zviša vrednost nagrade za 10% za vsako nadaljnjo stranko.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084473
ZPP člen 214.
zavarovalna pogodba – zavarovalno kritje – odgovornost upravnika – odgovornost iz posesti nepremičnine – vzročna zveza – avtomatska vrata – trditveno in dokazno breme – neprerekana dejstva – vmesna sodba
Dejstvo, da so se okoliščine, ki jih je med postopkom zatrjevala toženka, v končni odločitvi sodišča obrnile njej v škodo, ne more biti podlaga za uspeh njene pritožbe.
Kompetenca pritožbenega sodišča je omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa v vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev prvega sodišča.
OZ člen 86, 86/1, 87, 87/1. ZDR člen 4, 4/1, 5, 5/1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 14, 15, 15/1, 15/1-1, 23, 23/1, 23/1-5, 23/3, 78.
zdraviliško zdravljenje - vračilo stroškov - ničnost - pogodba o zaposlitvi
V konkretnem primeru tožeča stranka na podlagi uveljavljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi uveljavlja vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja. Po 2. alineji 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zavarovanim osebam iz obveznega zavarovanja zagotovljeno plačilo za zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja največ do 60 % vrednosti, s tem, da je skladno s 3. odstavkom 23. člena zakona za konkretizacijo odstotkovne vrednosti storitve pooblaščen toženec v soglasju z vlado. Po 78. členu ZZVZZ pravice iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. To pomeni, da ničnost pogodbe o zaposlitvi, tudi če bi bila podana, ne daje neposredne podlage za vračilo vtoževanega zneska za opravljene storitve zdraviliškega zdravljenja v smislu 2. alineje 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja.
tožba za izpraznitev stanovanja – nezakonita uporaba stanovanja – najemna pogodba za določen čas – podaljšanje veljavnosti pogodbe z aneksom
Najemno pogodbo, sklenjeno za določen čas, mora najemnik podaljšati najmanj 30 dni pred potekom roka in prositi lastnika za sklenitev aneksa k najemni pogodbi, sicer mora izprazniti stanovanje oseb in stvari (95. člen SZ-1). Ker tožnica (novega) aneksa k najemni pogodbi ni želela skleniti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stanovanje toženca uporabljata nezakonito.
Uporabnina je denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Solidarna obveznost se ne domneva in bi tožnik moral navesti trditve v tej smeri in ponuditi dokaze.
Večosebne deljive obveznosti so solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki (oziroma je tako naloženo v oporoki).
spor majhne vrednosti - škoda povzročena s strani domače živali - pes - varstvo in nadzorstvo
Prvi toženec ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, spričo česar je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo po drugem odstavku 158. člena OZ. Prvi toženec bi moral dokazati, da je nadzorstvo psa prilagodil razmeram in situaciji, ki bi jo moral in mogel pričakovati. V tej zvezi pa ne zadostujejo trditve, da se je pes gibal pod nadzorstvom postavljenega skrbnika znotraj ograjenega zasebnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je pes nekontrolirano gibal zunaj ograjenega zasebnega zemljišča in je v nočnem času (ob slabi vidljivosti) nemudoma in nepričakovano pritekel na cesto tako, da je z desne strani skočil pred vozilo družbe. Že samo dejstvo, da je pes pobegnil izven ograjenega zemljišča, kaže na to, da lastnik psa ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 63/2, 75, 75/2. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 37, 394, 394/5, 394/7. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/5, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2, 28/2, 28/4. Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 45, 46.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
denacionalizacija – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe – prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca – višina koristi – uporabnina – najemnina – odbitek davka – zastaranje – sprememba tožbe – privilegirana sprememba tožbe – postavitev novega izvedenca
Pritožba zmotno meni, da bi bilo treba pri določanju višine odmene upoštevati tudi davčne obveznosti. Odločitev sodišča, ki ne upošteva odbitka davščin, je v skladu z novejšo sodno prakso. Glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičenca, je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo, kar povsem jasno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.