Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.
Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
Tudi če toženka ne bi kršila svoje pogodbene obveznosti, bi tožnici stroški popravila motorja nastali. Medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi toženka morala zamenjati zablokiran bat na motorju, pa je izvedenec potrdil, da je možno popravilo takega motorja samo z zamenjavo motorja. Vračila stroška drugega motorja zato tožnici v tej zadevi ni mogoče priznati, saj tudi ni v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo toženke.
Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je napaka v motorju kljub menjavi turbine in hladilnika še vedno obstajala, servis z menjavo turbine in visokotlačnega hladilnika ni bil potreben. Tudi v primeru, da bi toženka ustrezno izvedla servisiranje z mehanskim pregledom elementov motorja in morebiti zamenjala celoten motor, sta bila, kar med pravdnima strankama prav tako sploh ni bilo sporno, turbina in visokotlačni hladilnik prav tako v okvari in torej potrebna popravila. S popravilom teh elementov toženka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, nasprotno, v tem delu jo je pravilno izpolnila.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.
V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi. Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.
Čeprav so toženčeva dejanja, kot so varanje in intimno zavračanje, z vidika tožnice nemoralni, to samo po sebi ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Pravo priznava odškodnino za nepremoženjsko škodo le v primerih, ko gre za resne in hujše kršitve osebnostnih pravic, kot so integriteta, čast ali dostojanstvo. Toženčeva ravnanja, čeprav žaljiva, ne predstavljajo tako intenzivnega posega, da bi presegla prag običajnih življenjskih nevšečnosti v istovrstnih situacijah. Duševne bolečine in telesne bolečine, ki so se pri tožnici kazale v obliki glavobolov in nespečnosti, so življenjsko izkustveno normalne posledice, do katerih pride ob tako stresnih dogodkih, kot je razveza zakonske zveze.
V skladu z načelom sorazmernosti mora biti odgovor na določen dejanski napad sorazmeren z naravo in resnostjo tega napada. V tem primeru je fizični napad s pestjo nesorazmeren odziv na pljunek. Fizično nasilje presega meje samoobrambe in primernega odgovora na psihološko ponižanje oziroma žalitev.
Pomemben dejavnik pri določanju višine odškodnine za strah je v tem primeru dejstvo, da je tožnik pred prejetim udarcem pljunil v toženca, torej je slednji tožnika udaril v obrambni reakciji na provokacijo.
Zmotno je pravno naziranje, da v primeru, kot je obravnavani, odškodnina za telesne bolečine in/ali strah konzumira tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Gre za dve različni obliki pravno priznane škode, ki lahko soobstajata.
Tožnik je že med kazenskim postopkom napovedal premoženjskopravni zahtevek, vendar ga po višini ni konkretiziral, zato ima toženec prav, da je bil z višino tožnikovega zahtevka seznanjen šele z vložitvijo tožbe. Zakonske zamudne obresti tečejo od dne postavitve konkretiziranega zahtevka, v tem primeru od vložitve tožbe dalje.
Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.
Prišlo je do t.i. dejanske razlastitve tožnika. Po utrjenem stališču sodne prakse opustitev obveznosti ustrezno urediti in poskrbeti za odmeno za prisilni poseg v tujo lastninsko pravico, predstavlja protipravno ravnanje.
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, kar je ustavno dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, in ta razlog je tudi obrazložilo. To je storilo že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12.4.2024. Na samem naroku je bila toženka prisotna in zavrnitve dokaznega predloga ni z ničemer grajala. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama celo dopustilo, da lahko po zaključku naroka vložita pisni zaključni besedi, kar je sicer nenavadno, in toženka te pravice ni izkoristila. Posledično toženka omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skladno s prvim (op. ker jih predhodno brez svoje krivde ni mogla uveljavljati) in drugim odstavkom 286.b člena ZPP (op. ne gre za kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) ne more upoštevno uveljavljati s pritožbo.
Toženka ni izkazala obstoja škode, ker, kljub "knjiženju in razknjiženju" zneska na kontu "denar na poti," ni izkazala, da bi dejansko imela terjatev do bivše lastnice (op. zaslišana bivša lastnica o tem ni vedela ničesar), ki naj bi jo zaradi ravnanja tožnice izgubila.
Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.
Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.