ZPP-E člen 121, 125, 125/3.. ZDSS-1 člen 31.. ZPP člen 367, 367/1.
zavrženje revizije - sprememba zakona - prehodne in končne določbe - vložitev revizije
V konkretnem primeru je bila sodna odločba sodišča prve stopnje izdana 12. 7. 2018, torej po začetku uporabe ZPP-E. S predhodno določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E je zakonodajalec jasno določil, da je za presojo o tem, katere določbe se uporabljajo pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem v primeru, da se je postopek začel pred začetkom uporabe noveliranega zakona ZPP-E, odločilen trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede vprašanja dovoljenosti revizije je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila ZPP, veljavna po uveljavitvi novele ZPP-E.
ZSV člen 100, 100/1, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 6, 31, 31/2.. ZZZDR člen 124, 124/2.
plačilo institucionalnega varstva - preživninska obveznost otrok do staršev
Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z drugim odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev plačil socialnovarstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma tudi zavezanca. Pri uporabi prostega preudarka upošteva premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma določene okoliščine.
nadurno delo - izobraževanje - delovni čas - službena pot
Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistvena pravilna uporaba določil pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist, in sicer zlasti njenega 5. člena, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko je toženka tožniku po tej pogodbi omogočila izobraževanje, tožnik ni bil na službeni poti. Zato za toženko poleg (izpolnjenih) obveznosti iz navedene pogodbe ni nastala še dodatna obveznost, kot jo je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo.
Sklep skupščine je izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali pogodbo ali če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali pogodba in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa.
Družbeniki se v skladu z določilom osme alineje 505. člena ZGD-1 lahko odločijo, da bodo proti drugemu družbeniki vložili odškodninsko tožbo zaradi povzročitve škode. To izhaja tudi iz točke 4 Družbene pogodbe. Zato sama vsebina odločitve dveh družbenikov, da bo družba proti tretjemu družbeniku vložila odškodninsko tožbo, ni v nasprotju z določili veljavnih predpisov in Družbene pogodbe.
SZ člen 53. SZ-1 člen 90, 90/2, 103, 103/5. OZ člen 3.
pogodba sklenjena namesto razlastitve - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas - neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pravica do doma
Najemna pogodba za sporno stanovanje in za neprofitno najemnino ni bila sklenjena zaradi slabega socialnega položaja toženke, ampak v zameno za nižjo odškodnino za razlaščeno stanovanje. Zato tožeča stranka ni upravičena preverjati socialnega položaja toženke in ji tudi ne more odpovedati pogodbe na podlagi določbe petega odstavka 103. člena SZ-1, ki upošteva socialni položaj najemnika.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 11.. ZBPP člen 13, 13/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse
Glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri ne živi in katere vrednost po podatkih GURS znaša 41.000,00 EUR in da tožnik in njegova žena razpolagata z lastnimi prihranki v višini 56.600,00 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 538,00 EUR, pri čemer niti v pritožbi ne navaja, da lastnih prihrankov ni mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev sodne takse.
ZPP člen 137, 137/1, 224, 224/1, 224/4, 452, 452/1, 453, 454, 454/2, 458, 458/5, 495, 495/1. URS člen 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija navedb in dokazov - prepozne navedbe - vročanje pooblaščencu - začetek teka roka - vročilnica kot javna listina - dopolnitev tožbe
Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz te določbe jasno izhaja, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanje vročati po pooblaščencu in da je le na ta način vročitev pravilno opravljena. Iz tega pa sledi, da tudi morebitni roki tečejo od vročitve pooblaščencu stranke, ne glede na to, ali je isto sodno pisanje prej, istočasno ali kasneje vročeno tudi sami stranki ali ne. Nepravilna vročitev nima učinka, zato tudi na tek roka, ki teče od pravilne vročitve, ne more vplivati.
ZPP člen 140, 140/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 42, 42/2.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev sodnega pisanja - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - izročitev pisanja - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - pravica do izjave
Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega roka - obseg in višina škode - zaključek zdravljenja - nastop zastaranja - ugovor zastaranja - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - ustaljena sodna praksa
Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
dokazna ocena - novo dejstvo - nov dokaz - pogoj nekrivde - nedovoljene pritožbene novote - nastanek škodnega dogodka
Stranka mora izkazati, da dejstev in dokazov, ki jih navaja oziroma predlaga v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati do prvega naroka na glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.
ZPP člen 30, 30/1, 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2.
spor o pristojnosti - personalni kriterij - javni sklad - javno pooblastilo - dodelitev sredstev - kršitev pogodbe - civilnopravno razmerje
Tožeča stranka je javni finančni sklad ustanovljen z namenom dodeljevanja sredstev za vlaganja v razvoj človeških virov in kadrov za večjo zaposljivost, vseživljenjsko učenje, konkurenčnost, prenos znanja in povezovanja znanstveno – raziskovalne sfere in univerz z gospodarstvom, izobraževalnega sistema s potrebami trga dela in za štipendiranje. Iz namena delovanja sklada izhajajo javna pooblastila tožeče stranke. Izvedba razpisnega postopka, v katerem tožeča stranka odloča o dodelitvi sredstev, se tako vodi v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku.
Ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada, zato ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona. Ker tožeča stranka vtožuje terjatev iz naslova kršitve sklenjene pogodbe, gre za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče.
nasprotna izvršba - res iudicata - zavrženje tožbe
Nasprotna izvršba je po 67. členu ZIZ pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločitve v pravdi zaradi neupravičene obogatitve in upnik v nasprotni izvršbi sme poleg glavnice zahtevati tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti.
Ker je tožeča stranka zahtevala s predlogom za nasprotno izvršbo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti in je takšen predlog šteti ob upoštevanju, da gre pri nasprotni izvršbi tudi za značilnosti in učinke pravde, kot tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ker je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, tožeča stranka kot upnik pa se ni pritožila, je s tem odločitev glede zakonskih zamudnih obresti postala pravnomočna.
pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje - upravičenci do pritožbe - oškodovanec
Po določbi prvega odstavka 399. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se smejo zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, in sicer vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. Višje sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da sta oškodovanca upravičenca do pritožbe, saj je sklep posegel v njune pravice, in sicer do sojenja obdolžencu v skrajšanem postopku, ki je praviloma hitrejši kot reden postopek ter po uveljavitvi premoženjskopravnega zahtevka.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - reparacijski zahtevek - sodna razveza - denarno povračilo
Ravnanja, ki se očita tožnici, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče subsumirati pod pravno pravilo prepovedi diskriminacije, pri čemer odpoved pogodbe ne pojasni, v čem naj bi bilo na veri in narodnosti temelječe neenakopravno obravnavanje delavke v zvezi z njeno razporeditvijo na delo. Ravnanje tožnice v razmerju do delavke po stališču pritožbenega sodišča ne more biti okoliščina, ki bi vplivala na znižanje dosojenega zneska denarnega povračila.
plačilo globe - pravna oseba - upravičenci do brezplačne pravne pomoči - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist
Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno, izhajajoč iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zaključilo, da pravna oseba ne sodi v krog upravičencev, ki lahko v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZBPP pridobijo brezplačno pravno pomoč, zato pravna oseba tudi ne more nadomestiti plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist. Pravna oseba namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne sodi v nobenega od v 10. členu ZBPP določenih subjektov, ki so lahko upravičenci do brezplačne pravne pomoči, zato tudi ne more plačila globe in stroškov postopka nadomestiti z opravo družbenokoristnega dela. Sicer pa je že glede na samo naravo pravne osebe kot subjekta očitno, da pravna oseba družbenokoristnega dela ne more opravljati, saj ga lahko izvaja le fizična oseba, ki na tak način nadomesti plačilo globe, ki je ni zmožna plačati, zaradi storitve lastnega prekrška. Takšen smisel izhaja tudi iz določb Zakona o probaciji (ZPro).