postavitev začasnega zastopnika - pomanjkanje procesne sposobnosti - dvom v procesno sposobnost stranke - postavitev izvedenca - zdravniški pregled - sklepanje po pravilu o dokaznem bremenu
Samo obstoj 22 let stare psihiatrične dokumentacije in dejstva, da se dedinja ni želela podvreči zdravniškemu pregledu, v konkretnem primeru za zaključek o neobstoju njene procesne sposobnosti ne zadostuje. Glede na to, da iz sklepa niso razvidne nobene okoliščine, ki bi na podlagi predloženega procesnega gradiva ali ravnanja stranke v tem postopku, sodišče vodile do ugotovitve, da bi lahko šlo za pomanjkanje procesne sposobnosti Z. C., po mnenju pritožbenega sodišča zgolj formalno sklepanje po dokaznem bremenu, ker ustrezen dokaz po njeni krivdi ni bil izveden, ne zadostuje. Le če bi sodišče ugotovilo okoliščine v konkretnem postopku, ki porajajo sum v poslovno sposobnost dedinje, pa ostalo v dvomu glede njene procesne sposobnosti, bi lahko odločilo po dokaznem bremenu.
OZ člen 179, 179/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - trdtiveno in dokazno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga - nezadostna trditvena podlaga - zavrnitev dokaznega predloga - nepremoženjska škoda - pravno priznana škoda - strah - intenziteta in trajanje strahu - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objektivna žaljivost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah le, kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane duševne bolečine in zatrjevani strah ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje. Strah je zato pravno priznana oblika nepremoženjske škode, toda le, če je intenziven in traja dalj časa. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, tožnica takšnega strahu ni utrpela. Strah, ki naj bi ga tožnica občutila v hiši, ki je bila zaradi odklopa elektrike v temi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosega takšne intenzivnosti, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje. Strah zaradi propadanja hiše pa ni pravno priznana škoda.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 39, 40.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - neobrazložena odločba
Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo skupaj 608,56 EUR nagrad in stroškov, pri čemer je v razlogih navedlo zgolj to, katero nagrado je priznalo, v kakšni višini in na podlagi katerega določila Pravilnika, ni pa odmere obrazložilo z upoštevanjem kriterijev, ki jih določa Pravilnik v 37., 39. ter 40. členu. Vsebinskih razlogov za svojo odločitev torej ni navedlo, kar posledično onemogoča njen pritožbeni preizkus.
ZD člen 133, 136, 138, 138/2, 183, 221, 221/1. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 83.
kasneje najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - odpoved dediščini - pravnomočen sklep o dedovanju - sprejem dediščine - dedna izjava - zmota
Določbe o nepreklicnosti in nepogojnosti dednih izjav ter o prepovedi delnosti dednih izjav so kogentne. Zapustnikova hči je pred sodiščem izjavila, da ne želi biti dedič. Prav tako pa gre s strani dediča R. S. za univerzalno sukcesijo. Njegov (dedičev) položaj je univerzalen, vezan na celotno dediščino, in ne le na posamezni del. Iz tega izhaja, da se je nanj preneslo vse, kar je bilo v pravnih razmerjih zapustnikovo, in ne le tisto, kar bi dediču ustrezalo. Tudi dedič, ki je sprejel zapuščino, te izjave glede kasneje najdenega premoženja ne more spremeniti oziroma se dedovanju ne more odpovedati. Ker delna odpoved dediščini ni mogoča, dedič ne more nasprotovati dedovanju preostalega dela zapuščine. Se pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno sklicuje na enotno sodno prakso. Gre namreč le za pretežno sodno prakso in obenem prakso, ki je v zadnjem času v ospredju, saj dosledno sledi temeljnim postulatom dednega prava, ki narekujejo, da sodišča v takšnih situacijah kot je obravnavana ne pridobivajo novih dednih izjav in ne upoštevajo spremenjenih dednih izjav.
rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - vročitev s fikcijo - praznik
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je bil plačilni nalog z dne 10. 4. 2018 dolžniku s fikcijo vročen dne 27. 4. 2018. Dejstvo, da je bil 15. dan roka za dvig pisanja praznik, namreč na nastop fikcije ne vpliva
Rok za vložitev predloga za odobritev taksnih ugodnosti se je tako iztekel dne 7. 5. 2018.
razmerja med razvezanima zakoncema - tožba na izselitev uporabnika stanovanja - skupno premoženje bivših zakoncev - predhodno vprašanje - prekinitev postopka
Sodišče je bilo na podlagi 13. in 206. člena ZPP dolžno postopek prekiniti in počakati, da se predhodno vprašanje skupnega premoženja reši v matičnem postopku, ki je v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o prekinitvi, že potekal. Ko je bilo navedeno vprašanje razrešeno in je bilo ugotovljeno, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj svojih tožbenih trditev, da je izključni lastnik, ni uspel dokazati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00028277
KZ-1 člen 158, 158/2, 158/3, 160, 160/2. ZKP točka 39, 39/2, 39/2-1.
pristranskost sodišča - žaljivost izjave - negativna vrednostna ocena - zasebna tožba - razlogi sodbe - ekskulpacijski razlog - pravica do svobode izražanja - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - način storitve kaznivega dejanja - razžalitev - žaljiva obdolžitev - subjektivni element kaznivega dejanja - pravočasnost predloga
Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.
Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.
Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).
Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.
ZKP člen 18, 18/2, 285d, 285d/3, 285e. URS člen 29, 34, 35.
izločitev nedovoljenega dokaza - prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov - test sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do obrambe - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Pritožnik graja tehtanje posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti z dvema oškodovančevima ustavnima pravicama, in sicer pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.
Ni dvoma, da je neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje v kazenskem postopku le izjemoma mogoče upoštevati kot dokaz. S prisluškovanjem in snemanjem se namreč posega v obtoženčevo pravico do zasebnosti, še konkretneje v njegovo pravico na glasu, ki ni omejena v funkcionalnem (to je vsebinskem) in v prostorskem pogledu. Ker je pravica do zasebnosti osebnostna pravica in kot taka povzdignjena na raven temeljne pravice, je zanjo značilna absolutnost, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar. A tudi pravica do zasebnosti, je omejena s pravicami drugih ljudi. Konča se takrat in tam, ko trči z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugega, to je oškodovanca. V konkretnem primeru sta bili to pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in pravica do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Oškodovanec je bil namreč v času nastanka posnetkov v vlogi obdolženca, saj se mu je očitalo hudo kaznivo dejanje. Ker je bil obtoženi eden od sostorilcev, je bil nedvomno zelo relevanten z vidika priprave obrambe oškodovanca. Kazenski postopek pa nedvomno predstavlja grožnjo za obdolženčevo osebno dostojanstvo. Ali je takšen poseg dovoljen ali ne, je sodišče ugotavljalo s pomočjo testa sorazmernosti in ugotovilo, da je bila omejitev obtoženčeve pravice ustavno dopustna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija in reparacija - sodna razveza - prosto delovno mesto
Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.
Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - predlog za predhodno odločanje - uporaba prava EU - uporaba direktive - vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
odgovornost delodajalca - neskrbno ravnanje oškodovanca - varnost pri delu - ukrepi za zagotavljanje varnosti - delo s strojem
Tožnik, ki se je malomarno lotil vzdrževanja stroja, je s tem sam prevzel riziko svoje poškodbe. Ker bi moral prav tožnik poskrbeti za pravilen postopek preverjanja in zagotavljanja razbremenitve vzmeti pred poseganjem v stroj, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam in da te odgovornosti ne more prevaliti na delodajalca.
neprava zamudna sodba - zavrnilna (neprava) zamudna sodba - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost - odpravljiva nesklepčnost tožbe - opis življenjskega primera - pravna posledica - poziv na dopolnitev navedb - utemeljenost tožbenega zahtevka
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa (vsaj zdaj še) ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca.
V obravnavanem primeru gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028506
ZPP člen 324, 360, 360/1, 458, 458/5. ZLNDL člen 3. SPZ člen 11, 118, 119. SZ-1 člen 41. ZZK-1 člen 8. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 224, 299. ZIZ člen 168, 168/5.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - odločanje na seji pritožbenega senata - etažna lastnina - obvezen prispevek etažnega lastnika v rezervni sklad - zemljiškoknjižni lastnik - stanovanje - stečajni postopek - stečajna masa - izločitvena pravica - unovčenje stečajne mase - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku. Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.
Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
sodna taksa - namen plačila sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Namen plačila sodne takse ni v tem, da se prepreči nastanek škode, pač pa je namen tega instituta v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.
SZ člen 53. SZ-1 člen 90, 90/2, 103, 103/5. OZ člen 3.
pogodba sklenjena namesto razlastitve - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas - neprofitno stanovanje - neprofitna najemnina - prosto urejanje obligacijskih razmerij - pravica do doma
Najemna pogodba za sporno stanovanje in za neprofitno najemnino ni bila sklenjena zaradi slabega socialnega položaja toženke, ampak v zameno za nižjo odškodnino za razlaščeno stanovanje. Zato tožeča stranka ni upravičena preverjati socialnega položaja toženke in ji tudi ne more odpovedati pogodbe na podlagi določbe petega odstavka 103. člena SZ-1, ki upošteva socialni položaj najemnika.
ZPP člen 137, 137/1, 224, 224/1, 224/4, 452, 452/1, 453, 454, 454/2, 458, 458/5, 495, 495/1. URS člen 22.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija navedb in dokazov - prepozne navedbe - vročanje pooblaščencu - začetek teka roka - vročilnica kot javna listina - dopolnitev tožbe
Po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz te določbe jasno izhaja, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanje vročati po pooblaščencu in da je le na ta način vročitev pravilno opravljena. Iz tega pa sledi, da tudi morebitni roki tečejo od vročitve pooblaščencu stranke, ne glede na to, ali je isto sodno pisanje prej, istočasno ali kasneje vročeno tudi sami stranki ali ne. Nepravilna vročitev nima učinka, zato tudi na tek roka, ki teče od pravilne vročitve, ne more vplivati.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - očitna pomota vložnika - neskrbnost odvetnika - vloga poslana nepristojnemu sodišču
Toženec bi lahko izdajo zamudne sodbe preprečil le s svojim pravočasnim odgovorom na tožbo. Tej zahtevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil.
Dejstva, da je toženčev pooblaščenec odgovor na tožbo poslal nepristojnemu sodišču, ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 11.. ZBPP člen 13, 13/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse
Glede na ugotovitev, da je tožnik lastnik drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri ne živi in katere vrednost po podatkih GURS znaša 41.000,00 EUR in da tožnik in njegova žena razpolagata z lastnimi prihranki v višini 56.600,00 EUR, ki nekajkrat presegajo znesek sodne takse v višini 538,00 EUR, pri čemer niti v pritožbi ne navaja, da lastnih prihrankov ni mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev sodne takse.
ZPP člen 140, 140/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 42, 42/2.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev sodnega pisanja - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - izročitev pisanja - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - pravica do izjave
Vročitev tožbe je bila tožencu veljavno opravljena s tem, da je bila tožba vročena njegovi članici gospodinjstva (materi) na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Posledično je bila tožencu pravilno, s fikcijo, vročena tudi sodba. Ali je mati tožencu nato izročila vročeno pisanje, pa za presojo veljavnosti vročitve ni bistveno.