Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema.
V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev.
Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.
Začasni ekstradicijski pripor je namenjen zagotovitvi navzočnosti zahtevane osebe do prejema formalne prošnje in dokumentacije države prosilke ter do nadaljnjega odločanja v izročitvenem postopku. Zato je preizkus v tej fazi omejen na pogoje za obstoj in nadaljnje trajanje začasnega pripora, zlasti na obstoj ustrezne podlage v mednarodni tiralici oziroma zaprosilu, istovetnost zahtevane osebe, obstoj pripornega razloga, neogibnost in sorazmernost ukrepa ter vprašanje, ali rok za predložitev dokumentacije še teče.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.
Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.
Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.
Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.
Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.
Tako zaradi osebe, zoper katero je odredba za hišno preiskavo izdana, kot zaradi tistih, ki jo izvajajo, mora biti obseg hišne preiskave jasno razviden iz izreka odredbe, ki je podlaga za njeno izvršitev, saj razlaga obrazložitve odredbe določnega izreka odredbe ne more nadomestiti.
Hišna preiskava v vinogradu ob vikendu v A tako ni bila zakonito opravljena, ker v izreku odredbe ni bila odrejena tudi preiskava vinograda oziroma zemljišča, na katerem se vinograd nahaja, pa je bila tam kljub temu izvedena, in zaseženih sadik konoplje ni bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz.
Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.
Zahtevo za izločitev je zagovornik podal takoj po sodničini izjavi, kar pomeni, da mu v tej zvezi ni mogoče pripisati namena zavlačevanja postopka.
Predhodna zagovornikova ravnanja dotlej niso kazala na kakršnokoli zavlačevanje postopka, zato razpravljajoča sodnica ni imela podlage za postopanje po petem odstavku 42. člena ZKP.
Sodnica, ki je v preiskavi opravila zaslišanje prič v isti zadevi ni sprejemala nobenih odločitev, to dejstvo pa ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, iz katere je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, z uporabo argumenta a fortiori utemeljuje zaključek o neutemeljenosti pritožbenih navedb. Sama seznanitev z dokazi je neločljiv del oprave procesnega dejanja zaslišanja prič, razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že zgolj s tem, pa bi presegalo vsebinski domet 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in razloge za izločitev nedopustno širilo.
Sodišče prve stopnje potrebo po zaslišanju predlaganih prič (tj. oseb, ki so v okviru svojih zakonskih pristojnosti vodile postopke, zbirale informacije in opravljale strokovne razgovore) ocenjevalo predvsem z vidika vnaprejšnjega ocenjevanja, če bodo priče lahko povedale kaj relevantnega. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje in izražanje pričakovanj v določeni smeri v obravnavani zadevi ni dopustno, zato je z zavrnitvijo dokaznih predlogov dejansko stanje, vsaj kolikor se tiče presoje potrebnosti teh dokaznih predlogov, bilo nepopolno ugotovljeno.
Ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.
Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.
Ni odločilna zgolj okoliščina obsojenčevih nedvomno prisotnih zdravstvenih težav, temveč predvsem njegovo ravnanje v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Institut alternativnega izvrševanja kazni zapora namreč temelji na aktivnem in odgovornem sodelovanju obsojenca ter predpostavlja njegovo pripravljenost sodelovati s pristojnimi organi pri izvrševanju kazenske sankcije. Tudi zdravstvene omejitve obsojenca zatorej niso odvezovale dolžnosti, da vzdržuje ustrezen stik in komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor (v nadaljevanju PE Maribor), prevzema poštna pisanja, pravočasno obvešča o okoliščinah, ki naj bi mu preprečevale izvrševanje obveznosti ter po potrebi predlaga ustrezne prilagoditve oziroma podaljšanje rokov za opravo dela v celotnem naloženem obsegu.
Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta.
Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.
Ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti.
Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve.
Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu.
Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.