Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika.
Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe. Nenazadnje ne gre prezreti, da pravica do senatnega sojenja ali sojenja s strani sodnika posameznika ni pravica oškodovanca, pač pa izključno in samo pravica obdolženke, ki se je pravici do senatnega sojenja (iz že pojasnjenih razlogov) prostovoljno in zavestno odpovedala.
Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila.
Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pomeni nujno tudi védenja, da so med bivšima zakoncema ostala še kakršnakoli sporna ali nerešena premoženjska vprašanja. Razlogom v točki 13 izpodbijane sodbe, zato višje sodišče brez zadržkov pritrjuje, ker so ti pravilni, navajanja obdolženke pa so razvidna iz predložene dokumentacije notarju za pripravo notarskega zapisa o prodaji nepremičnin, in so bila skladna tudi z ugotovitvami v zemljiški knjigi, zato se je notar upravičeno zanesel na takšna obdolženkina navajanja.
Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.