CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00087597
OZ člen 10, 131, 131/1, 180. ZOR člen 201. URS člen 26. ZPP člen 302, 302/3.
nakup nepremičnine na javni dražbi - skupno funkcionalno zemljišče - prodaja funkcionalnega zemljišča - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - ničnost prodajne pogodbe - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - posredni oškodovanec - občina kot tožena stranka - krivdna odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - teorija adekvatne vzročnosti - predvidljivost škode - lastna škoda - pravno priznana oblika škode - samostojna škoda družbenika - ločenost premoženja družbe in družbenika - terjatev družbenika do družbe iz kreditne pogodbe - ponovno zaslišanje strank in prič
Toženkino s strani tožnika zatrjevano protipravno ravnanje ni bil adekvaten vzrok za nastanek škode, ki jo uveljavlja tožnik - toženka namreč ni posegla v pravice tožnika ali mu prekršila pravo, ki mu je varovalo kakšen zavarovan interes. Tako kot predvidljive škode ob poškodovanju fizične osebe ni mogoče šteti škode, ki je nastala pravni osebi, tudi ob morebitnem oškodovanju pravne osebe ni mogoče kot predvidljive škode šteti škode, ki je nastala fizični osebi. V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi toženka vedela, da s svojim ravnanjem oziroma opustitvami posega v pravno zavarovane interese tožnika, ali da bi jo tožnik pred sklenitvijo pogodbe o tem seznanil in še manj, da bi pogodbenici z namenom oškodovanja tožnika sklenili nično pogodbo. V obravnavani zadevi ima škoda, ki jo zatrjuje tožnik, morda lahko svoj temelj v razmerju med tožnikom in družbo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ni nobene podlage, da bi toženka morala predvideti vse okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje škodo - obveznost toženke povrniti škodo velja v razmerju do družbe, ki ji je nastala iz naslova ničnosti pogodbe in ki so posledica poslovne odločitve družbe, ni pa toženka mogla predvideti škode, ki bi nastala njenim družbenikom, zakonitim zastopnikom, zaposlenim ali drugim fizičnim osebam (tožniku), ki so poslovno sodelovali z družbo.
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434. ZPP člen 199, 199/1, 214, 214/2.
najem nepremičnine - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - odplačevanje posojila za nepremičnino - prevzem dolga - pogodba o prevzemu dolga - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - konkludentna privolitev v prevzem dolga - pogodba o prevzemu izpolnitve - intervencijski interes - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe
Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.
odškodninska odgovornost - metodološki napotek - vmesna sodba - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - soprispevek tožnika - deljena odgovornost
Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena OZ o splošni odgovornosti več oseb za isto škodo, ki določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.
Toženci tudi zgolj z vztrajanjem o nedokazanosti vzročne zveze ne morejo omajati izčrpne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je vzročna povezanost med protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo podana. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je protipravno ravnanje (postavitev vrvice) moč pripisati tožencem, ki so skupno delovali in da je zaradi tega njihovega ravnanja tožnik utrpel škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085847
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. DZ člen 67, 83, 83/1. OZ člen 86, 94, 255. ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - skupno premoženje - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izigravanje upnikov - skrivanje premoženja pred upniki - ničnost sporazuma - izbrisna tožba - paulijanska tožba (actio pauliana) - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - solidarna obveznost zakoncev - aktivna legitimacija - zaznamba spora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost sklepa - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju
Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).
V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo, saj bi bilo v nasprotnem sodno varstvo iz ničnostne tožbe povsem izničeno in izvotljeno.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica v postopku zavarovanja možnost dokazovati verjetnost obstoja terjatve tudi po zahtevku iz 83. člena DZ. Pritrditi ji namreč gre, da do pridobitve pravnomočne sodbe, na podlagi katere bi lahko po prvem odstavku 83. člena DZ zahtevala določitev deleža dolžnika, to je drugega toženca, na skupnem premoženju, lahko mine daljše časovno obdobje, v katerem bi prva toženka lahko s premoženjem, na katerem ima izključno lastninsko pravico (čeprav tožnica trdi, da gre za skupno premoženje), razpolagala in ga odtujila ter tožnica brez zavarovanja na to premoženje ne bi mogla poseči.
Glede razmerja med začasno odredbo in zaznambo spora je po oceni pritožbenega sodišča starejša sodna praksa, da zaznamba spora v celoti izključuje pravico do začasne odredbe, presežena.
Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085803
ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-4. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - postopek zavarovanja terjatve - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - narok v postopku izdaje začasne odredbe - (ne)izvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo, je na toženki. Ker iz toženkinih ugovornih trditev diametralno nasprotno trditvam tožnika izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže.
nedopustnost izvršbe - nepremičnina - sestavina - pritiklina - prostori za dejavnost kinodvoran
Zarubljena oprema (privijačeni stoli, platna in zvočniki ter projektor) tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje standard splošnega prepričanja v smeri takšne soodvisnosti in organske povezanosti s kinodvoranami, da gre za sestavine nepremičnine. Povedano drugače, kinodvorane brez platen, stolov, zvočnikov in projektorja, niso več kinodvorane. Niso kompletne, ampak so le goli, prazni prostori.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - učinek poteka roka za vložitev tožbe - nevložitev tožbe - sklep o nadaljevanju postopka - nadaljevanje zapuščinske obravnave - laična pritožba
Zaključka o pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se v svoji vsebini sploh ne nanašajo na utemeljenost samega nadaljevanja zapuščinskega postopka, temveč v njih pritožnik (ponovno) izraža svoje splošno nestrinjanje s samo vsebino zapustnikove oporoke ter izpostavlja, da je bila ta napisana pod prisilo oporočnih dedičev. Navedeno na pravilnost odločitve o nadaljevanju zapuščinskega postopka nima nobenega vpliva, saj je za razjasnitev vseh spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo lastnoročne oporoke z dne 4. 3. 2021 namenjen pravdni postopek, na katerega je bil pritožnik pravilno napoten.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave.
Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek terjatve prav določenega upnika vsebovan v seznamih. Sodišče prve stopnje ni prav v ničemer preseglo svojih pooblastil ali prekršilo načela vezanosti na izvršilni naslov. Sicer pa je Ustavno sodišče v odločbi Up-1004/11 (11. točka obrazložitve in naslednje), izreklo, da se v praksi razlagi izrekov sodb - tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve - ni (vedno) mogoče izogniti, pri čemer je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja, in ki je razlago hkrati tudi izzval.
Ne drži, da upnikova terjatev ni bila prestrukturirana. Odločitev v sklepu o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 je sprejeta s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev, in za njen učinek se zato uporabljajo določbe 221.t člena ZFPPIPP. Upnikova terjatev iz te izvršbe je v seznam ugotovljenih terjatev uvrščena kot nova navadna terjatev, iz seznama ločitvenih pravic pa izhaja, da terjatev z ločitveno pravico ni več zavarovana. Zato je treba upoštevati osmi odstavek 221.t člena ZFPPIPP, ki določa, da se, če je v postopku prisilne poravnave priznana zavarovana terjatev, ki po četrtem odstavku tega člena postane nezavarovana terjatev, zanjo ne uporablja peti odstavek 211. člena tega zakona in velja, da je ta terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave kot navadna terjatev. Upnikovo novo navadno terjatev je torej treba v celoti obravnavati kot navadno terjatev.
Po dvanajstem odstavku 221.t člena ZFPPIPP se za novo navadno terjatev in terjatev iz četrtega odstavka tega člena uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, določena v oddelku 4.5 tega zakona (od 212. do 218. člena ZFPPIPP). Ker je upnikova terjatev iz tega postopka s sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 z dne 11. 4. 2023 v celoti postala (nova) navadna terjatev, skladno z 215. členom ZFPPIPP velja, da je sodna odločba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so potrebni stroški le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic. Merilo potrebnosti stroškov se namreč nanaša na objektivno smotrnost stroškov v postopku.
popolna odškodnina - odškodnina za izgubljeni zaslužek - bruto znesek odškodnine - obračun davkov in prispevkov - plačilo davkov in prispevkov od odškodnine - pristojnost davčnega organa - upravičenec do izpolnitve - nastanek davčne obveznosti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti
Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.
Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00086498
URS člen 22, 23, 29. ZPrCP člen 27, 27/1, 27/6, 27/8. ZJRM-1 člen 5, 5-2, 6, 6/1, 7, 7/2, 22, 22/1. ZOI-1 člen 2, 2/1, 24, 24/1. ZOIzk-1 člen 24, 24/1, 24/1-1. ZP-1 člen 65, 65/4, 65/5, 66, 66/2, 66/3, 125, 125/1, 136, 136/1, 136/1-1, 155, 155/1, 155/1-6, 163, 163/8. ZNPPol člen 137.
hitri postopek o prekršku - izrek odločbe o prekršku - zakonski znaki prekrška - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa - odločitev o sankcijah - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - seznanitev z očitanim prekrškom in dokazi - pravica do izjave - zaslišanje storilca - ustna obravnava - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravna jamstva v postopku o prekršku - izvajanje dokazov - materialni dokaz - osebno ime - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb - nasilno in drzno vedenje - nedostojno vedenje do uradne osebe - izročitev osebnih dokumentov
Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka.
Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku.
Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona.
Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki ga razlogi v obrazložitvi ne morejo dopolniti, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška.
Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo.
V primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi za sodno varstvo ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, je o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.
Ker določba prvega odstavka 24. člena ZOI-1 sankcionira le uporabo osebnega imena v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne pa tudi ne uporabe osebnega imena, storilka s tem, ko prekrškovnemu organu ni želela posredovati svojega osebnega imena, zakonskih znakov očitanega prekrška ni izpolnila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
Dolžnik je bil na pravico iz 210. člena ZIZ opozorjen v 11. odstavku pravnega pouka sklepa I 130/2024 z dne 29. 3. 2024 (s katerim se je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi VL 23507/2020 z dne 27.3. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 9.6. 2020, nadaljevala na dolžnikove nepremičnine, in ki je bila pristopljena k vodilni izvršbi I 531/2019 s sklepom z dne 3.5.2024), pa predloga po 210. členu ZIZ kljub temu ni podal. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da dolžnik sploh ni bil opozorjen na pravico po 210. členu ZIZ.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
ZIZ člen 24, 24/4. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - prevzem dolga - aktivni in pasivni družbenik - Republika Slovenija - omejitev odgovornosti za škodo
Ne drži, da je nova dolžnica prevzela le dolg odgovornih družbenikov oziroma pasivnih družbenikov, oziroma drugače povedano, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Tudi če ZOKIPOSR pravico do odškodnine podeljuje le pasivnim družbenikom, je navedeno treba razlikovati od tega, dolgove katerih odgovornih družbenikov Republika Slovenija prevzame.
Omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode se ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer "nomotehnično" urejena v istem členu, kot prevzem dolga.
Ne drži, da nova dolžnica ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena OZ.
napoved zahteve za sodno varstvo - zahteva za sodno varstvo - odločba o prekršku - nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - odpoved pravici do zahteve za sodno varstvo - plačilo globe - plačilo globe v celotnem znesku - dan plačila
Iz določbe drugega odstavka 57.c člena ZP-1 izhaja, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če storilec znesek polovične globe plača v roku za napoved zahteve za sodno varstvo.
Storilki sta v roku za napoved zahteve za sodno varstvo napovedali zahtevo za sodno varstvo, nato pa sta šele po izteku roka za napoved plačali celotno izrečeno jima globo. Plačilo globe v celotnem (in ne le polovičnem) znesku po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno kaže na to, da storilki nista imeli namena izkoristiti ugodnosti, ki jo ponuja zakon, to je plačati polovično globo ter se s tem odpovedati zahtevi za sodno varstvo.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.